Zapisal
sem že o tem, da sem gledal film o Miroju…
Nenehno
obstajajo neka vprašanja o tem, v čem je razlika med umetnostjo in obrtjo.
Osebno vedno omenim spontanost, ko govorim o umetnosti, medtem ko mi tisto
zdaj-moram-sesti-da-nekaj-naredim priča izključno o nekakšnem obrtnem delu, ki
sicer zmore biti umetelno narejeno, a je, kljub temu, še vedno samo obrt…
Pri
omenjenem filmu se mi je v spomin vtisnil nek stavek, povsem samoumeven, meni
tako blizu, da bližje biti ne zmore. Namreč – ko so slikarja vprašali kako
slika, je, kot bi iz topa izstrelil, povedal, da takrat, ko začne slikati,
sploh ne ve, kam ga bo slikanje pripeljalo, kaj bo naslikal…
Enako
se meni dogaja pri mojem pisanju, zlasti takrat, kadar zapisujem v verzih:
porodi se mi zamisel, v podobi prvega verza, morda tudi dveh, in potem samo
prisluhnem vsem naslednjim, porajajočim se, ter hitim zapisovati, ne vede kam
me bo pot popeljala, kdaj bo pesem zaključena, in kako, pa se zdi, kot da bi se
besede same od sebe zapisovale, čeprav…
V tem
samo-od-sebe je veliko časa vloženega, veliko nekega predhodnega dela, urjenja,
veliko nekih spoznanj, nekega znanja o svetu, kakor je potrebno tudi vse
ostalo, kar, bolj kot ne, samo-po-sebi, malodane rutinsko, poteka, graditi, in
graditi, graditi domala v nedogled… da nikoli ne bi bilo do konca izgrajeno, da
bi nenehno h gradnji novega klicalo…
Zato me
tudi neke »kolegice« in »kolegi«, ki se med pesnice in pesnike uvrščajo, nikoli
niso razumele/i, ko so me spraševale/i po času, vloženem v nek zapis, v neko
knjigo, na primer, in se jim je zdelo moje pojasnilo, moj odgovor nemogoč,
kajti pri njih bi podobna zadeva vzela – ohoho časa…
Zato se
je nekdo, ki sem mu v dveh mesecih, tako, za hec, približno štiristo besedil
napisal, poleg vsega ostalega, s čemer sem imel opraviti, čudil
kako-za-vraga-ti-to-uspe?!
Zato so
me v uredništvih spraševali kje jemljem navdih, da se zmorem s takšno količino
poslanega izkazovati?!
Zato mi
ne bi verjeli, neki, katerim sem njihovo prevajal, da zmorem tako hitro,
malodane bliskovito, ko ne bi mojih besedil v hudičevo kratkem, njim
nerazumljivem, času prejemali…
Zato,
pač, ker sem »čuden«, pa to svojo »čudnost« konstantno tudi plačujem. Ni dobro
izstopati, verjemi, nikakor, tam, kjer niti na pručki za centimeter ne
zrastejo!
Za
šalo: pogledal sem na uro, ko sem zastavil maloprej objavljeno »Nič hik«, in sem
pogledal tudi, ko sem jo končal… pet minut.
Ni komentarjev:
Objavite komentar