Leta
nazaj… ob nekem svojem knjižnem rokopisu, proznem, sem Pavčka za mnenje
povprašal. Poznal sem ga še iz svojih otroških let, z očetom sva ga znala
obiskati na njegovi posesti v Seči, in nikoli ne bom pozabil, kako sem, v
družbi odraslih, ki so se iz steklenic, na katerih je bila nalepka z imenom
Tone, sladkali, vpijal pesnikove pripovedi, njegov gromeč glas, njegovo pripovedno
vznesenost…
Kar
nekajkrat se je pripetilo, v času, ko sem še potreboval neke, recimo temu tako,
kažipote, ali vsaj preverjanja uspešnosti mojih prizadevanj, na področju
pisanja, določeno že uveljavljeno mnenje, in kar nekajkrat sem po to mnenje šel
k Pavčku. Vselej me je, hipoma, brez zadržka, sprejel, vselej se je odzval, da
mi pomaga…
V
prijeten mi spomin hranim neko njegovo pismo, v katerem je zapisal, da se je
šel štuliti v moje delo, in mi svetovati, in da sedaj, ko ima zgotovljeno knjigo
v rokah, ugotavlja, da je bilo prav, ker sem sebe poslušal, in ne njega. Kakopak,
nemudoma sem mu odgovoril, da se ni prav nič štulil, pač pa mi je uslugo
naredil, ko je moji prošnji ugodil, in da takrat, ko je samo pesmi videl, ni
mogel vedeti, da jim bom spremno, povezovalno besedilo dodal, in da sem tisto,
kar sem smatral za potrebno, v njegovih nasvetih, upošteval, ostalo pa… da,
vendar če sebe nimaš, tudi na področju pisanja, potem je zaman, da karkoli
počneš, fotokopirni stroji so namreč dandanes v vsakem gospodinjstvu v uporabi…
Kakorkoli
že, prebral, menda celo večkrat, kakor mi je dejal, je moj rokopis, mi o njem
začel celo navdušeno pripovedovati, le…
Uroš,
vse, kar si zapisal, je res, imaš povsem prav, in se s tem strinjam, ampak,
veš, moral boš drugače, če želiš, da bo knjiga izšla. Ne marajo, kadar
neposredno, odkrito govoriš o določenih zadevah, zlasti kadar so resnične in o
njih ničesar lepega ne povedo, obenem pa – imena omenjaš, imena konkretnih
oseb, pa bi bilo bolje, ko bi vse to, kar si zapisal, naredil v podobi
nekakšnih zgodbic, skozi katere bi načeloma o vsem tem govoril, tako, da se
nihče ne bi mogel prepoznati, da nihče ne bi vedel, da prav nanj misliš, ko zapisuješ,
ker, veš, ne samo, da te ne bodo marali, če boš pri tem vztrajal, celo
škodovati ti bodo hoteli, in močno dvomim, da boš doživel narejeno knjigo…
Podobno
mnenje je imel prijatelj, nekdanji politik, založnik, z resnimi-vprašanji-ukvarjajoč-se
možakar: tako kakor pišeš, nikoli te ne bodo vključili v domoznanstvo, nikoli nikamor
ne boš dospel… no, pri njem sem vsaj do tega dospel, da mi je dve knjigi izdal,
in to celo na njegovo željo (jaz sem ga samo »ubogal« in gradivo pripravil), in
da sva še danes prijatelja…
Kakopak,
Pavčku takšnega nasveta nisem zameril, daleč od tega, vem, da je obilo
neprijetnih izkušenj doživel, in vem, da mi je samo dobro hotel, čeprav – ene same
»malenkosti« se ni zavedal, takrat, ko mi je svetoval, tega, pač, da… resnica
je resnica, in kadar jo skušaš izpostaviti, takrat tega ne počneš zaradi tega, da
bi neresnici »nagajal«, pač pa za to, da vsaj poskušaš resnici omogočiti
dospetje na plano, upajoč, seveda, da se utegne, zaradi tega, nekaj spremeniti,
na drugače, na bolje. In pri tem, pri takšnem pojmovanju nekih dolžnosti,
nikomur ne bi smelo biti pomembnejše dolžnosti, kot je dolžnost prizadevati si
za resnico!
Preživel
sem, čeprav se v pisanju niti malo nisem spremenil. Preživel sem, čeprav knjiga
dejansko ni učakala svojega izida. Ni edina, pa kaj. Preživel sem, čeprav
nisem, in ne bom, dospel niti do vrat domoznanstva. Hahaha, za to me,
pravzaprav, figo briga! Preživel sem, čeprav vem, da jih je izjemno malo, ki me
marajo, vsaj zares, pa čeprav se tudi med njimi najdejo, ki me postrani
gledajo, vsaj tu in tam, če že ne večinoma. Preživel sem, čeprav še vedno sam
na svoji poti hodim. In pri tem mi niti ni najbolj pomemben ta »preživel«,
kolikor mi je pomemben – sem! Takšen, kakršen sem od nekdaj, takšen, kakršen
bom tudi umrl, predvsem pa z enim samim obrazom prepoznaven. In védenje o tem
prija, meni, pa čeprav zaradi tega mnoge bolečine izhajajo, med vsemi, ki do
tega nikoli ne dospejo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar