Drži
nebo, da sonce ne bi padlo z njega, da se prek tal nekoliko kasneje razjoče.
Drži, in vztraja, obenem vabi, v kotiček nekih sanjarjenj, tudi krilato
brenčečih, hkrati pa, marsikdaj, vse do dišavnosti dospelih…
Rojeva,
da ponuja, ponuja, da daje, in vsakdo, ki s slabimi namerami ne dospeva, ji je
dobrodošel. Ne pozna naših in ne-naših, pomembno ji je, da v razdajanju do
zadovoljstva dospe, da sami sebi rast zagovarja, in jo vzpodbuja…
Veliko
lačnih prav z njeno pomočjo uspe težave premostiti. V prvi vrsti neke ose in
sršeni, na načetem tudi čebele, da ptic sploh ne omenjam. Tudi »rumenca«, ki z
daljne afriške celine semkaj na dopustovanje hodi, bojda na gnezdenje celo,
večinoma tudi radi nje smem opazovati, in uživati v pogledu…
Kot da
bi vedela, da s tem dvojno pomaga, kajti ne samo, da lačne želodce siti, pač pa
jih tudi podpira v njihovem boju zoper »škodljivce«, zoper razne uši in podobne
podobe, katere znamo, izhajajoč iz lastnega prida, kot škodljive označevati, pa
čeprav so samo sestavni del neke, povsem naravne, prehranjevalne verige, in bi
tudi brez njih ne obstajalo živetje, kakršnega poznamo…
Dopustila
mi je, da sem, iz njenih vej, štiri mlade podobe živetja ustvaril. Eno drevesce
zdaj raste pri Oliverju, tri so doma ostala, da bodo materinim prizadevanjem v
pomoč. In da me dražijo, češ – si prepričan, da nas je deset dovolj, ne bi še
dveh, treh posadil?! Da, priznam, razmišljam o tem, še nekaj prostora je na
voljo…
Kakorkoli
že, ob njej, z njeno pomočjo ugotavljam, da pa so na svetu še vedno podobe, ki
znajo, celo potrebujejo neko skrb, neka prizadevanja, neko dobro – z dobrim
vračati! Že res, da jih je večinoma iskati med nekimi, denimo, psi, in
rastlinami, a tudi to je bolje od tistega niča. Pa rad, tu in tam, v njen objem
stopim, da malček drugače svoj vsakdanji zrak zadiham…
Ni komentarjev:
Objavite komentar