Pomnim…
skorajda deset let sem bil samozaposlen v kulturi… odvisen izključno od tega
kar, in koliko, napišeš, pa kar in koliko vzamejo v objavljanje, in tudi
plačajo honorar… brez ene same sekunde bolniške, dopusta, praznika… redna
poravnava prispevkov in dajatev, cesar ne gleda skozi prste… nobenega minulega
dela, delovne uspešnosti, regresa, božičnice, nadomestila za prehrano in prevoz…
In bi
bil tudi dlje, ko se ne bi politika v medije vmešavala, s ciljem »zagotoviti
njih pluralnost in objektivnost«, kar, v prevodu, pomeni – namesti tiste
urednike, ki bodo poskrbeli za to, da bodo objavljali izključno tisto, in tako,
kar, in kakor, želiš, da bo objavljeno. V duhu tvoje »resnice«, kakopak… in ko
se ne bi odločil, da pa v nek »rumen« tisk svojega imena ne bom dajal…
Takrat
je država izjemno spretno reševala problematiko brezposelnosti, s tem in
podobnim samozaposlovanjem – vse, prepričane v to, da so zmožni samostojno, in
kot samostojni, je, načeloma, seveda, razbremenila prispevkov in dajatev iz
prihodkov, in je v povračilo terjala samo potrebne izkaze, dokaze o uspešnosti
njih dela… in se je v absolutni večini izkazalo, da so ti samozaposleni brez
ustreznih zmožnosti za preživljanje samih sebe, da nimajo s čem opravičiti
statusa, pa so, večinoma, morali državi vračati denar… zanimivo, mar ne, v
deželi, v kateri poznajo sebe, in so zmožni trezne presoje, in so nasploh
pridni in sposobni…
Po
prvih štirih letih je bilo potrebno, če si hotel obdržati to ugodnost, da je
država, namesto tebe, plačevala vse obveznosti iz plače, izkazati neko »družbeno
pomembnost«, da si, v preteklem času, opravil tisto, kar ti je bilo namenjeno
opravljati. In pri tem izkazovanju je bila država prav tako sila »spretna«, da
raje kakšnega drugega izraza ne uporabim, pa je za »družbeno pomembnost« štel
samo – prejem najvišjih možnih nagrad.
Da,
resnično zanimivo, ko pomislim na to, v svojem primeru, denimo, da sem bil »družbeno
pomemben« takrat, ko sem prvo odločbo prejel, in mi je bil status kulturnika
priznan, kasneje pa, ko sem imel za pokazati celo neprimerno več, kot poprej, v
podobi nekih objav, in knjig, kasneje pa… spravi osla na led, morda pa se ne bo
naučil drsati…
No, jaz
sem obstal na drsalkah, in čeprav sem moral sam začeti plačevati prispevke in
dajatve, sem več kot dovolj delal, in so mi več kot dovolj objavljali, da mi
je, po plačilu obveznosti do države, celo za »plačo« ostajalo… kakopak, vse do
omenjenega, »demokratičnega«, poseganja v medije… ampak to ni razlog tega
zapisa, pač pa…
Pomnim,
iz tistega časa, nek primer, ko so neki osebi, ni pomemben ne spol, ne ime,
odtegnili pravico do plačanih prispevkov in dajatev, zato, ker ta oseba v
štirih letih – ene same črke ni dala-od-sebe, ničesar, ampak dobesedno ničesar
ni ustvarila! In je bilo takrat moč, v časopisih, neko polemiko, v zvezi s
konkretnim primerom, zaznati, in je ta oseba, v svojem oglašanju, razlagala, da
je pisanje izjemno zahtevno delo, da je potrebno do zamisli dospeti, da včasih
tudi leta trajajo, preden se uspeš z izpisanim izkazati… hm…
Da, hm.
Res je, vse se začne pri zamisli, brez nje ni moč, vendar – kakšna bednost mora
obstajati, takrat, kadar dneve, tedne, mesece obstajaš brez tega, da bi ti
nekaj uporabnega šinilo-v-glavo?! Takšna, zanesljivo, da je bolje, neštetokrat,
če se raje v neko ročno delo podaš, ali pa v neko običajno, zgolj uslužbensko
stanje, v katerem bodo drugi za tvoje delo skrbeli…
Dobro,
kljub vsemu, recimo, da nekaj mesecev potrebuješ za dospetje do zamisli (tega
si sicer ne znam predstavljati, a vseeno), in ti, še vedno, ostane nek čas,
daljši od treh let, da to zamisel tudi opredmetiš, ji daš neko konkretno
podobo, nekaj ustvariš, napišeš… ti pa ničesar nimaš za pokazati, ma, niti polovice,
na primer (v olajševalno okoliščino) nekega zastavljenega romana! Hudičevo mora
biti to, ko bi tako vsepovsod potekalo… pomislim na neke mlajše pisce, pardon,
na neke kosovele, katerim smrt ni daljšega življenja dopustila, in se takoj
povprašam, čudeč se, seveda – kako, hudiča, mu je uspelo več kot eno pesem
napisati?! In me malodane sesuje, nerazumevanje, ko do Dostojevskega dospem…
mejduš, niti šestdeset jih ni dočakal, pa so mu deset romanov objavili (koliko
jih je šele napisal?!), ne vem koliko novel in ostalih podob literarnega
izražanja! Da, da, vsekakor, vem, da ni vsakdo Dostojevski, tega se dobro
zavedam, a vem tudi to, da tudi pisanje ni za vsakogar, zlasti med tistimi ne,
ki bi od njega živeli…
Vidiš,
tudi v tem se skriva tista razlika med znati in »znati«, med zmožnostjo in »zmožnostjo«.
Prvega se ne da naučiti, v kolikor ti že »v krvi« ni ustrezno seme posejano,
drugega se lahko, pa čeprav se v bolj jalovih svojih podobah kaže, in niti
posebno prepričljivo ne more biti. No, zmore, kako da ne, vendar izključno med
sebi enakimi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar