Uspešnost…

Uspešnost je sila relativen pojem, in tudi od okoliščin odvisen, pa – bolj kot so le-te neprizanesljive, celo sovražno nastrojene, večje sposobnosti so potrebne za njihovo premagovanje…

 

Včasih je uspeh že to, da v rušečih okoliščinah ohraniš samo obstajanje, a o tem večina današnjih »uspešnežev« bore malo ve, je pa bilo takšna stanja moč doživljati v času razpadanja bivše države, ko je ogromno tukajšnjih podjetij izgubilo tržišče, in so vse mogoče počela, zlasti z nekimi prestrukturiranji, da so sploh obstala. Skratka, takrat ni bilo nekega subjekta, gospodarskega, ki ne bi čutil posledic omenjenega razpada…

 

Kadar posluješ po daj-dam sistemu, na temelju nekih zvez in poznanstev… kadar kršiš zakonodajo, pa goljufaš, na vse možne načine, na koncu tudi v podobi utaje davčnih obveznosti (kar je, mimogrede, celo ena od manjših podob nespoštovanja zakonodaje)… takrat niti ni težko biti uspešen, in v takšnih razmerah obravnavati neko napredovanje na državni ravni, takrat govoriti o nekem razvoju gospodarjenja (povečevanje materialnega nikakor ne more, oziroma vsaj smelo ne bi, biti pomembnejše od spoštovanja pravnih norm), pri čemer »uspešnežem« malodane proste roke puščaš, in s tem tudi kriminalnim dejanjem, obenem pa nezanesljivost zaposlitve povečuješ (temu sicer uradno pravijo fleksibilnost trga delovne sile… le da ta fleksibilnost ne velja za vse, in še najmanj za tiste, ki so pri koritih), radikalno krčiš obseg t. im. srednjega razreda… takrat ne vem, če so dosežki zares merilo dejanskega nekega napredovanja, pa…

 

Prav rad bi videl, ko bi bilo kaj takega v praksi izvedljivo, koliko bi zares bilo takšnih uspešnežev, ko bi, v sicer nemoralnem okolju, izključno v okvirih moralnega delovali! Pa da ne bo nesporazuma – nikoli ne bi trdil, da je vsak uspeh dosežen na nemoralnih osnovah, a tudi drugače ne, kot tako, da pa jih večina je…