Trdijo,
da so zadovoljni s svojimi živetji, vendar te njihove trditve ne izpričujejo
drugega kot – neresnice, kajti…
Ko bi
bili zares zadovoljni, potem bi se umirili, uživali v svojem zadovoljstvu, in
jih ne bi še naprej gnala njihova lakota po imeti še-več, še-boljše!
Trdijo,
da so pravilni, obenem pa, ne zavedajoč se dejstva, da so ostalim popolnoma
enaki, ne zavedajoč se dejstva, da so prav zaradi te enakosti, nevsebinske,
nezmožne, samoumeven del črede, tistega »mi«, »naše«, pri drugih vidijo
nepravilnosti – iz česar tudi tisti obče znani ne-bodi-kot-drugi-izhaja…
žalostno, a resnično: ta ne-bodi-kot-drugi je posredno moč razumeti kot
ne-bodi-kakršen-si in ne-bodi-kakršen(šna)-sem-jaz!
Absurdno
stanje, možno samo pri neumnosti, kajti – kadar ti nekdo ni všeč, kakršen je,
pač pa ga želiš takšnega, kakršen bi tebi ustrezal… kako lahko trdiš, da imaš
rad/a?! Obenem pa – če naj ne bi bil(a), ta drug(a), kot drugi, potemtakem tudi
kot ti, kako lahko o lastni pravilnosti govoriš?! Samo zaradi neumnosti, ki se
niti same sebe ni zmožna zavedati, pa so ji kontradiktornosti, ki dobesedno
izključujejo sleherno možnost neke osebnostne prepoznavnosti, nekaj povsem »normalnega«…
To,
kakopak, ni edino absurdno stanje pri njih (ne samo po obravnavanem vprašanju,
kakopak), kajti – če pozivaš k temu ne-bodi-kot-drugi, potem izkazuješ željo po
drugačnosti, obenem pa te prav drugačnost moti, celo tako, da ti je nesprejemljiva,
pa jo odklanjaš, se ji zoperstavljaš, in to počneš izključno na temelju –
lastnega strahu pred to drugačnostjo!
Da, vsi
ti »mi« niso prav nič drugega kot zgostitev-črede-na-kup, nekakšno formiranje
žive trdnjave, ki naj bi uspešno počela tisto, česar njeni posamični deli niso
zmožni – ohranjala po-naše (potemtakem predvsem po-moje), in s tem odbijala »napade«
slehernega po-ne-naše…
Drugačnost
jih moti, tudi takrat, kadar se kaže kot vsebinska razlika med posameznikom in
občostjo, in ti posamezniki niso neki od-drugod-dospeli, da bi občosti
neposredno njena verovanja in običaje spreminjali, pač pa so drugačni »samo«
radi svoje vsebine, ki jim omogoča krepko drugačne sposobnosti, posledično tudi
tvornost, drugačna spoznanja in védenja, in predvsem korenito drugačen način
samega živetja! Moti jih, ker jim izkazuje, da je moč popolnoma drugače
obstajati od njihovega po-naše, da je moč povsem drugače uspevati od njihovega
cilj-opravičuje-sredstva, da je moč izključno iz sebe, zahvaljujoč svojim
zmožnostim, dosegati stvari, do katerih oni nikoli ne zmorejo dospeti, in
predvsem ne na etičen način. To pa ni dobro, kadar iz nepopisne množice štrlijo
takšni, ki nevrednost te gmote izkazujejo…
Da, v
bistvu s svojim ne-bodi-kot-drugi NE želijo, da bi bil nekdo zares, vsebinsko
gledano, drugačen od sebe obstoječega, in v odnosu do ostalih, pač pa (to je
edina smiselna razlaga) – da bi bil drugačen do NJIH (in od njih, ki v prvi
vrsti izključno SEBE vidijo, in upoštevajo), da bi se lastne sebičnosti odrekel
in se njih željam, pričakovanjem podredil. Da, pričakujejo nemogoča stanja,
celo takšna, do kakršnih sami sebe niso ne voljni, ne zmožni popeljati… in,
brez skrbi, tudi teh drugih, katere pozivajo, ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar