Že
rodili so jih kot nasprotja obče nič-posebnosti, in kot takšni so tudi
odraščali, medtem ko so na slehernem koraku doživljali prekletstvo lastne
posebnosti…
Če si v
mlaki, je priporočljivo biti žaba. Če nisi, te žabe postrani gledajo, in ti
sleherno tvoje izkazovanje oporekajo, obenem pa se sam, v kolikor njim tega ne
uspe narediti, vse bolj v nek kot odrivaš, v nek prostorček, na katerem smeš po
svoje, in tako, kakor je tvoji posebnosti edino sprejemljivo…
Za biti
nekaj posebnega potrebuješ določeno moč. Preveč učinkujejo, v vsakem trenutku,
nate, želeč te spremeniti, ali vsaj podrediti, da bi zmogel obstati brez
odpora, ali vsaj brez zasilnega izhoda, ki te popelje iz njihovega sveta v svet
vsaj nekaj časa trajajočega ne-zavedanja realnosti. In tudi to moč je treba
graditi, in zgraditi, v nenehnem nekem kljubovanju…
Če
nimaš moči, ti ostane le zasilni izhod. Pa so zlasti med umetniki znani
številni primeri, ki so ta »izhod« našli v steklenici, in… živeli, dejansko
živeli so svoja življenja ob nekih delovnih mizah, ali ob slikarskih stativih,
edino takrat so dospevali do zadovoljstva, katerega so potrebovali za obstanek,
edino takrat so zares segli do življenja, edino takrat so zares vedeli čemu so
na svetu… ko pa teh miz in stativov ni bilo, takrat so zapijali svoja spoznanja
o »lepotah« sveta in življenja na njem…
In tudi
podobne načine so našli, resda vse po vrsti destruktivne, a vsaj misli od
realnosti odvračajoče, da so se pretolkli iz dneva v dan, iz meseca v mesec
skozi svoja leta…
In je
zanimivo, to, da so tudi za takšno samouničevanje, ki se jim je kot odrešitev,
vsaj za nekaj časa obstoječa, izkazovala, iskali prostor, v katerem so se s
sebi podobnimi družili, kajti – ni vsak pijanček tvorno bitje, nasprotno,
večina jih je nezmožnih za živetje, za doseganje nekih prezahtevnih svojih
želja, radi katerih jim njihova nezmožnost doseganja nezadovoljstvo vzbuja…
Da,
obstajajo neka mnenja o njih, in njihovih »boemskih« življenjih, pri čemer
večina v načinu, na katerega so živeli, vidi neka ugodja, neko svobodo, neko
splošno zadovoljstvo, nek pogum, potreben za to, da se podaš na tak način,
čeprav je resnica popolnoma drugačna – zaradi živetega neugodja so se
oprijemali »rešilnih slamic«; nobene svobode ni, kadar smeš izključno v okovih
alkoholiziranosti »živeti«; popolno nezadovoljstvo je tisto, kar te požene v
svet ne-zavedanja samega sebe, in okolja; ko bi imeli pogum, ne bi bežali iz
siceršnjega svojega obstajanja…
Ne,
ničesar nimaš takrat, kadar, denimo, v objemu steklenice meniš, da si utekel
neljubemu, ničesar, z izjemo steklenice, in z izjemo razočaranja, ki te zadane
v trenutku, ko steklenica neha učinkovati. V bistvu tvoje obstajanje, tisto
izven dela, postane steklenica…
Cankar
je bil pijanec. To mnogi »vedo«, čeprav… ko bi bil pijanec, ne bi zmogel
(na)pisati. Še nisem videl pijanca, ki bi vedel, kaj počne, ki bi sploh znal
čitljivo pisati. Ne, ni bil pijanec, je pa res, da je sleherni trenutek, v katerem
ga ni pisanje vase povleklo, izkoristil za to, da se je »zatolkel«, da bi vsaj
ob pijači, in za nekaj kratkega časa, pozabil na »nas dobre in poštene«…
Ni komentarjev:
Objavite komentar