Še
vedno neprespan. Zvečer, pravzaprav v noč, si vselej najdem kaj početi, medtem
ko si zjutraj ne dovolim preveč spati, da se ne bi ozračje preveč ogrelo, in mi
lova na sršene pokvarilo…
Sinoči
sem, do jutranje ene, gledal film o Miroju, slovitem španskem slikarju. V
bistvu sem gledal že od nekdaj znano mi zgodbo, znano ne samo meni, pač pa
slednjemu, ki ima to smolo, da na konkreten planet dospe kot nevsakdanji, kot »neobičajen«,
»čuden«, recimo temu nadpovprečen…
Da, ni
ga, vsaj jaz ga, med takšnimi, še nisem srečal, ki ne bi zmogel z nekaj vsaj
grenkobe pripovedovati o svojem odraščanju, o nekih otroško-mladinskih svojih
letih (in tudi kasneje, v življenju nasploh), potekajočih v okolju, ki je
popolnoma drugačno, pa se v njem znajdeš kot nekakšen tujek, ki se mora
malodane na slehernem svojem koraku boriti za pravico do dihanja…
Oni,
večinski, so »normalni«, oni »vedo« kaj je, in kaj ni, pravilno, oni »vrednosti«
merijo skozi materialno, še najraje skozi denar, pa jih žene večna lakota, in
pogoltnost, da o sebičnosti in neumnosti, ki z roko v roki hodita, sploh ne
govorim. In zlasti to »vedo«, oni, da – če nisi takšen, kakršni so sami, ali
vsaj dodobra njim podoben, potem je s teboj »nekaj narobe«, kajti z njimi je,
no, v njih očeh, kakopak, vse-v-redu, pa ni prav nič čudnega, da se imajo za
nekakšno merilo, čeprav…
Da,
prav ti »posebneži«, prav ti »čudaki«, s katerimi že od njih malega
ni-vse-v-redu, prav oni so tisti, katerim gre zahvala za dobesedno vse, kar je
v podobah napredka izkazano skozi čase! Med njimi so galilei, kohi, aristoteli,
hipokrati, dostojevski, tesle, vespučiji in kolumbi, iz njih so izrasli razni
da vinčiji, rodeni, puškini, skratka vsi tisti, katerim ne gre zahvala samo za
dosežen tehnološki razvoj, pač pa tudi za to, da »smo mi« danes »ponosni« na
svojo »civiliziranost«, na »našo« kulturo, na stvari, pač, s katerimi sami sebi
lažejo, ko o svojem primitivizmu govorijo… Ob njih, »normalnih«, bi bil Svet še
vedno takšen, kakršen se je v pradavnini izkazoval!
Da, še
kako mi je znana Mirojeva zgodba! Nikoli nimaš prav, in še zlasti takrat ne, ko
veš, da imaš, nikoli ne veš, kdaj boš že v naslednjem koraku spotaknjen, ali te
bodo vsaj skušali vreči na tla, nikoli ne veš s čem ti bodo »poplačane« iskrenost,
uvidevnost, poštenost, dobrota, predvsem pa tvoje sposobnosti, pa zmoreš biti
celo vesel, ko enkrat spoznaš »lepote« tega nagonskega sveta, če »samo« brez
roke ostaneš, in ti glavo pustijo…
Vsake
toliko pomislim na neke posameznike, ki so podobno, kot jaz. Nekaterim je celo
huje bilo, mene vsaj zapirali doslej niso, in linčali, fizično, tudi ne. In
razmišljam o tem, s čem, za vraga, so si lastna obstajanja lajšali,
ko pa vem, da so se, prav tako, kot se sprašujem sam, o smiselnosti življenja
nenehno spraševali, vidoč in vedoč kaj se krog njih dogaja, kako funkcionira
malodane vsakdo krog njih. In ne pridem do drugačnega odgovora, kot mi je že
dolgo znan: delo, delo, slediti tistemu, za kar veš, da je prav, za
slamico-utapljajočega-se grabiti neko upanje, da pa, morda, nekoč pripomoreš k
boljšemu, pa čeprav tega ne boš doživel, predvsem pa – če veš, kaj je prav, če
si sebe, kot osebnost, iskal, in tudi našel, potem, ni vrag, moraš najprej
samemu sebi zvest ostati, kajti to je vse, kar imaš! Občim nekaj povsem
neznanega, nepomembnega, tebi pa tisti nekaj, do katerega zmorejo le redki
dospeti.
Da, da,
ni zanimivo, to, da – v nobenem drugem okolju, »svetu«, ni tako ekstremnih
razlik (vsebinskih pravzaprav sploh ni!) med posamezniki in večino, kot so v »človeštvu«?!
Kot da bi dve povsem različni podobi živetja tozadevno celoto sestavljali…
Ni komentarjev:
Objavite komentar