Sonce sije, sonce sije…

Sonce sije, sonce sije, in nebo žari,

v zvonu bije, v zvonu bije, da v dalj doni,

mar se na nebeški trati

bogu res je radovati,

mar na svoje remek delo

res ozira se veselo?!

 

Sonce sije, sonce sije, le oblaček bel,

se utruja, se utruja, ne bi izpuhtel,

mar v dan resnico vleče,

prek lepote senco meče,

češ da je vesoljna beda

hujša kot izgleda?!

 

Sonce sije, sonce sije, vendar ni se bati,

tema zmore, tema zmore kljub temu ostati,

ko v dir se svoj požene,

da dospe tja kamor krene,

vselej pravo pot zgreši,

za seboj le prah pusti…

 

Sonce sije, sonce sije, mrk pa se obeta,

pesem vsaka, pesem vsaka enkrat je izpeta,

marsikdaj ko se izteče

čas za kanček bolj zapeče,

vendar ni zares se bati,

zmore tema kljubovati…

 

Sonce sije, sonce sije, tema je vztrajna,

se ponavlja, se ponavlja, kakor stara lajna,

kjer pod nebom so betice,

tam ni konca veselice,

če naprej ne gre, gre vzvratno,

prav betično trdovratno.