Nekoč
me je nekdo, tudi kot prevajalca, prepričeval, da je izvirno besedilo vedno
boljše od prevoda. Gre za kategorično trditev, povsem kategorično, takšno, ki
si domišlja, da govori resnico, in v bistvu še bolj takšno, ki se niti lastne
neumnosti ne zaveda…
Vzemimo
banalen primer…
Nekoč,
vrag vedi kdaj, ko je nekdo pripravljal neko jed, in je imel pri roki riž, in
grah, morda tudi korenje, je vse to lepo pripravil, zmetal v isti lonec ter
skuhal. Recimo, da je takrat prvič nastala jed, imenovana rižota…
Ne ve
se, ali je takrat, ob tej rižoti, njen kuhar imel na razpolago sol, ki je bila
v preteklosti dokaj redka dobrina, in so redki do nje dospevali, kaj šele nek
poper, morda tudi mleto papriko, celo paradižnik, ne vem, če je imel na
razpolago meso, tudi to ni bilo običajna sestavina jedilnika običajnih,
malodane prepričan sem, da niti slučajno ni imel na voljo vsega tistega, kar
danes sestavlja rižoto, čeprav – že če je bila popolnoma neslana, tista prva
rižota, je vprašanje, kako bi jo bilo danes, takšno, okušati, vendar – tista rižota
je bila prva, je bila izvirnik, v odnosu na vse kasnejše, ostale rižote, in
tudi današnje…
Pomeni?
Nič posebnega, razen tega, da so današnje rižote ( = »prevodi« izvirnika)
zagotovo boljše!
Sila »ljubo«
mi je, kadar »ve«, o nečem, tisti, ki se s tem nečim ne ukvarja, in se tudi
nikoli ni, da bi vsaj v osnovah spoznal zadevo. Morda celo razumel, da je vsak
prevod v bistvu – avtorsko delo, da vsak avtor svojemu zapisu nek svoj »pečat«
doda, ne nazadnje, da so okusi različni, obenem pa obstajajo objektivna merila
za ugotavljanje skladnosti, ustreznosti izdelka, razporejenega, pač, v neko
literarno zvrst. Hkrati pa…
Res je,
lahko je izvirnik nedosegljiv, in so vsi prevodi slabši od njega, vendar samo v
primeru, da je tudi avtor tega izvirnika, po svoji kakovosti, znanju,
nedosegljiv prevajalcem, in obratno – lahko je izvirnik nekaj povsem
povprečnega, pa prevajalec iz njega naredi umetnino. In, mimogrede: izvirnik,
zlasti v poeziji, je krepko lažje napisati, kot pa kakovosten prevod…
Sam
nimam navade piscem originalov (po)kvariti njihovih prizadevanj, in mislim, da
mi to tudi uspeva, vsaj doslej so bili vsi zadovoljni z mojim delom, je pa res,
da jim včasih povem, da jim bom pesmi prepesnil (ne prevedel!), in to naredim
takrat, kadar slovenski jezik ni zmožen slediti jeziku izvirnika, ker ni bodisi
dovolj izrazen, jedrnat, ali pa, ker, preprosto, nadomestkov določenih lokalnih
fraz ne premore. In takrat dam prednost celotni formi (klasične poezije), ob
povsem ohranjeni vsebini, kakopak, le da boš v poslovenjenem težko našel
besede, ki bi zmogle, površno gledano, nadomestiti izvirne, in bi s tem nekaj
povsem drugega sporočale, kot pa se je namenil sporočati avtor izvirnika…
Če se,
za konec, malček pošalim… nič čudnega, da je iz generacije v generacijo slabše,
ko pa so prevodi ( = otroci) slabši od svojih izvirnikov…
Ni komentarjev:
Objavite komentar