Pred
tremi leti sem jo vzgojil, iz veje nekega večjega drevesa, in jo posadil na
breg, da ga čuva, da ga vkup drži, obenem krasi, pa še nekaj sladkanja rojeva…
Je
tiste vrste, s katere je moč obirati najprej julija, nato pa od sredine avgusta
naprej, v odvisnosti od temperatur zraka, seveda, in je zdaj približno dva
metra in pol visoka, potemtakem je svojo rast komajda dobro zastavila…
Bregu
zagotovo pripomore, da breg ostane. Kraseča je, vsaj meni, kakor mi je kraseče
tudi vse ostalo, kar sadim, da zeleni, in se jeseni v druge modne trende
oblači, obenem vztraja, kljubuje okoliščinam. Glede sladkanja pa…
Mala je
nekoč marala fige, lani in letos pa je še nisem uspel prepričati, da bi sadež vsaj
poskusila. Pa so sladki, medeno sladki, da bolj biti ne bi mogli. In upam, da
jo bo minilo, in se bodo tudi fige znašle na njenem jedilniku…
Sam
nisem nek žerec, ničesar, tudi sadja ne, a tu in tam stopim do drevesca, pa
pogledam, če so ptice, in žuželke, kaj na vejah pustile. Maloprej sem jih pet
pojedel, da zaokrožim tisto, čemur pravim kosilo…
Čez
nekaj let, ko se bo malodane neba dotikala, bo pod njo imenitna senca, v kateri
bo trava izgubljala na veljavi, ptice bodo v njej svoj predah iskale, in se bo
tudi sesti, ali leči, vanjo dalo. Če bo še kdo tu, živ, na tem koščku
bregovitega, oziroma, če bo ona še tu, v primeru, da nekdo drug prevzame…
Njena
mati je imenitno drevo – košato, bogato, in s takšnim objemom, da Tisa in Tar
marsikdaj kar vanj ubežita, ko zvezda prevroče žari, in je treba do dihanja
dospeti. Tudi njo sem posadil, med prvimi, če ne kar prvo, takrat, ko sem
semkaj dospel, in še preden sem vedel, da bom tu ostanke samega sebe preživljal…
Pravijo,
da bi vsakdo moral vsaj eno drevo posaditi. Jaz sem to normo krepko presegel,
morda jih je tudi sto bilo, v tretjini na nekih drugih koncih. Kdo ve, lahko
tudi zaradi tega, ker sem jih vsaj toliko tudi na tla polegel, malodane vse tu,
kjer sem, ob nakupu, dobesedno džunglo prejel, da se niti deset metrov pred
nosom ni dalo videti…
Ko
danes pomislim, koliko truda, časa, je bilo v urejanje vloženega, pa bi se še
vedno dalo kaj urediti, koliko sem sadike plačal, potem pa ugotovim, da
povprečen meter takšnega zemljišča prodajajo po evro, dva… pomislim, da se v
tej državi zares ničesar ne splača delati, v kolikor ustvarjaš, na bolje
spreminjaš, ali to vsaj skušaš početi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar