Kamor je šel bik…

… naj gre tudi štrik…

 

Ne vem, med modrosti takšnega stališča zagotovo ne morem uvrstiti, kvečjemu ga lahko obravnavam v podobah nekakšnega sprijaznjenja z določenim stanjem, nekega obupa, nemoči v iskanju rešitev…

 

Z biki je tako, da… poleg vse ostale žvadi, so že dolgo nazaj brez »štrikov« ostali, zato se tudi zmorejo povsem po bikovsko, v duhu človekovih pravic in svoboščin, kakopak, izkazovati. Na »štrike« je čas malodane že pozabil, vsaj v vsakdanjem svojem potekanju, takrat pa, ko jih obudi v spomin, takrat pa ti »štriki« nikakor ne nastopajo v podobah nečesa pozitivnega, daleč od tega, pač pa jih omenjajo v podobah nesprejemljivih nekih diktatur, nekih tiranskih stanj, ki so samovolji rogatosti preprečevala svobodo…

 

Da, celo v družinskem okolju velja, da vsakdo ne sme po svoje, in so vloge dodobra opredeljene, in pristojnosti razmejene. Red-je-red, velja za domačimi zidovi, ne moreš tem zidovom škodovati… to lahko samo drugje počneš, tam, kjer, pač, »ne veš«, še nisi-določenega-obdobja-prerasel, predvsem pa ne odpravljaš posledic svoje samovolje…

Da, v družinskem okolju »štriki« še vedno obstajajo, in to kot nekakšna samoumevnost, potreba, neizogibnost, le…

 

»Štrik« je v vsakem primeru »štrik«, prav nič drugače ne deluje za vratom tega ali onega bika, prav nič drugače ne deluje, kadar hoče neke temeljne omejitve doseči, nek, vsaj znosen red vzpostaviti, takrat, kadar se izkazuje znotraj bivališča, ali pa na ravni države. A zmore, očitno, biti popolnoma drugače »razumljen«, posledično tudi obravnavan, pa… tam, kjer je moje, tam bo po moje, tam pa, kjer moram jaz z drugimi deliti prostor in čas… bentiš, le kdo ima to pravico, da mi »štrik« krog vratu obeša?!

 

Da, da, ena temeljnih značilnosti bikov je v tem, da – ko jih nihče nič ne vpraša, takrat rikajo o demokraciji in o nedopustnosti »štrika«, ko pa so na čelu teptanja, takrat pa sami, ne oziraje se na zaledje, na morebitne oporekajoče, »štrike« drugim za vratove zavezujejo. Tako, pač, je, kjer so biki, pardon, kjer so dvojna merila, kjer je nemoralnost, kjer se niti sebe ne zavedajo…

 

Ko bi se Galileo ravnal po kamor-je-šel-bik… bi še danes Sonce krog ploščate Zemlje krožilo! A, k sreči, se v množici bikov tudi ne-biki znajdejo, in, k sreči, biki ne sodijo med inteligentne, upoštevanja vredne podobe živetja, kaj šele med najinteligentnejše. Kot takšni so lahko videni izključno znotraj »človeštva«…

 

Kamor je šel bik, naj gre tudi štrik?! Hm… biki so se podali proti dnu prepada, vse bližje so mu, in ne nameravajo odnehati, glede »štrikov« pa…

 

Dve možnosti obstajata. Tudi te »štrike« pometati za biki, v prepad, pa lepo sesti, sedeti in čakati, da se bo »samo od sebe« končalo, v nepričakovanih, še huje, v neželenih podobah, ali pa…

 

Ali pa, morda, iz teh »štrikov« narediti »lasa«, pa vso rogatost z njimi, in v njih, ujeti. In spet napolniti hleve in obore, v plodnost razrite njive oživeti, poteptane cvetlične vrtove obnoviti. Biki tega namreč ne zmorejo, nikoli niso, zmogli, in tudi nikoli ne bodo.

 

P.S.

V tem, drugem primeru: lepo prosim, dobro preveriti zaprtost teh hlevov in obor, zakleniti, z močnimi in številnimi ključavnicami, njih vrata, ključe pa… ne vem, če jih ne bi bilo najbolje kar na najglobje dno oceana vreči!