Dogajalo
se mi je, da so skušali posegati v moje pisanje, bodisi z nekakšnimi nasveti,
bodisi celo z zahtevami, a so vsi spoznali, da se trudijo zaman, kajti – moje pisanje
je moje, če hočeš drugače, sedi in napiši…
Nekaj
podobnega, le da ne v podobah poseganja v samo vsebino, v način njenega
izkazovanja, se mi je dogajalo tudi pri nastajanju knjig. Ne, ne tistih s
prozno vsebino, pač pa nekih pesniških zbirk, pa…
V
bistvu sem pisal, in to še vedno počnem, tri vrste poezije, a vse v njeni
klasični podobi, meni edini veljavni in pisanja vredni, kraljici literarnega
izraza: poezijo namenjeno otroškim dušam (namenoma tako zapišem, kajti tudi med
odraslimi zmore obstajati neka z otroškostjo ohranjena duša, in tudi ona sodi
med moje »odjemalce«), družbeno kritično poezijo alias satiro in liriko, pa…
Kadar
sem sestavljal neko zbirko za otroke, ne da bi posamezne pesmice povezoval z
vmesno prozno pripovedjo, takrat sem že sam skušal pesmi »zložiti« tako, da je
bil prehod od ene k drugi smiseln, pomeni, da sem pri sestavljanju upošteval
predmet njihovega izpovedovanja. Ko sem s prozno besedo povezave počenjal,
takrat pa je itak šlo za zgodbe v zgodbi, in je bilo tudi bralcu to povsem
razumljivo…
Pri
satiri, priznam… ni lažjega, kot zabavati odraslo bebavost, verjemi, ni! Satiro
sem vselej zmogel z levo roko, in enkrat samkrat se mi ni zgodilo, da bi bil
nek moj tekst odklonjen, zavrnjen. Pa sem jih na tisoče pošiljal. In pri tej
satiri – ko sem se odločil, da bom naredil zbirko, sem, pač, krenil na »sprehod«
po računalnikovi shrambi in zlagal, kakor so mi dospele pred očmi, pesmi na
kup. In, da, tam pa je prišlo do nekakšne konfuznosti, zmedenosti, do neke
zmešnjave, po tematskem vprašanju, seveda, in sem zato brez slehernega
pomisleka ali nasprotovanja sprejel urednikovo pobudo, da pesmi uredi po
sklopih, jih razvrsti glede na obravnavano…
Lirika
pa…
Vsa
poezija, vse in vsaka pesem je izpovedna, vsaj na nek način govori tudi o
njenem zapisovalcu. Če o drugem ne, potem o njegovem pojmovanju sveta, o njegovem
čustvenem odnosu do pojmovanega, takrat pač, kadar spontano, iskreno pišeš, in
ne v želji, da bi s prilizovanjem nekaj sebi pridobil… dočim je lirika še za
korak, ali njih več, bolj zgovorna, bolj izpovedna, saj je predmet njene
izpovedi – izpovedovalec sam! Da, tudi takrat, kadar o nekih rožicah,
zvezdicah, potočkih… zapisuje, tudi takrat govori predvsem o sebi, in, vidiš,
tu pa nastane težava…
Sicer
so mi enkrat samkrat hoteli posegati v zbirko lirike, da bi vrstni red pesmi
predrugačili, a jim nisem dovolil, kajti – če satiro jemljem iz nekega
za-hrbtom-časa, pa vse po vrsti v nek koš mečem, je prav, da se ta nered uredi,
medtem ko lirična zbirka nastaja praviloma sproti, pa pesmi v rokopis dospevajo
tako, kot so se porajale. In…
Glede
na to, da čustvovanja niso zapovedana (vsaj v normalnem okolju ne!), glede na
to, da je tudi razpoloženje neka spremenljivka, na katero zmorejo premnogi
dejavniki vplivati, ter predvsem glede na to, da naj bi bila lirična zbirka
odraz samega avtorja, nekakšna odslikava delčka njegovega življenja – bentiš,
jaz nimam nekih terminov, ki so namenjeni zdaj slabi volji, drugič dobri, neki
jezi, ali veselju, pač pa… kakor pride, tako tudi je! Pa me zmore ptičji spev
razveseliti, da bi me osji pik v naslednjem trenutku do kletvice spravil…
Pomnim:
Balaševića so vprašali čemu so njegove pesmi tako patetične? Bentiš, zato, ker
je patetično tudi življenje… pa – če je osnovna, najpomembnejša vsebina neke
lirične zbirke avtorjeva samoizpoved, potem naj bo tudi skladna z načinom, na
kakršnega se mu odvija življenje!
Itak in
itak čez čas, ko avtor umre, vsi bolje od njega vedo, kaj je hotel povedati…
Ni komentarjev:
Objavite komentar