Saj bi
lahko tudi juhuhu zapisal v naslovu, ali karkoli podobnega…
Sem
sicer vedel, da ga smem vprašati, a sem kljub temu kar nekaj časa opogumljal
odločitev za to, da ga bom. Že dolgo se poznava, sva prijatelja, čeprav mu smem
biti že starec, glede na to, da sem tri manj od dvajsetih starejši od njega, in
je sin mojega pokojnega prijatelja, katerega vdano v sebi nosim, kot del
svojega življenja…
Dopoldne
sem se mučil s poskusom »urejanja« rokopisa, nocoj pa je omenjen mladenič,
včasih mu dečko porečem, ujel skalo, ki se mi je odvalila. Pravzaprav, če sem
natančnejši, je prav on povzročil njeno odvalitev, s tem ko je hipoma, še
preden sem uspel do konca vprašati ga, potrdil, da mi bo uredil rokopis, pač,
sam se pretirano na to ne spoznam, grafično urejanje, oblikovanje, vse, kar je
potrebno, da zadeva postane zrela za tisk…
S tem
bo narejen korak več do rojstva knjige, in to dokaj pomemben korak, pa sem
trenutno kar mešanih nekih čustvovanj, vsekakor pa dokaj burnih…
Sicer
sem mu med pogovorom nekajkrat tisti hvala izrekel, a imam občutek kot bi jih
še veliko ostalo, v meni, neizrečenih, čakajočih na neke svoje priložnosti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar