Živim?!
Da, res, živim…
Da bi
življenje spisal,
v čakanju
se ne skisal,
predvsem
– da ne smradim!
Se
trudim. Ni lahko…
med vsem,
kar je, da žre,
v
zabavo da dospe,
in da
temni oko!
In
hodim. Če še znam…
po poti,
ki ne mika
vse
tisto, kar potika
v ničev
se nek vsakdan.
Čemu?!
Čemu tako?!
Ah, v
človeka so me dali,
ne sodim
med živali,
da bi
mi z njimi šlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar