Telovadka…

Telovadka telovadi, težke, težke vaje,

takšnih tata več ne zmore, ker ga starost daje,

steza se in se razteza na prav vse načine,

da čimprej v mišice jeklena moč ji šine…

 

V levo, v desno, in v predklone, še v poskakovanje,

da bi stvar bila še težja, enonožno stanje,

pa v skrčko, in v mostove, s hrbta in s trebuha,

bo vsled takšnega garanja dobra bera kruha…

 

Gre v poskoke, skokovito, skorajda do stropa,

kot da volja izstreljena bi bila iz topa,

z ličk vse bolj se cvetje kaže, zlagoma rdijo,

a napori so od vraga, sploh ne popustijo…

 

Telovadi, telovadi, tata pa spodbuja,

s tistim bravo, jupi, hura, nikdar ne zamuja,

čas po svoje rad odreja, tu sploh ni dileme,

pa čez čas je opaziti že oseko vneme…

 

Se upeha, in odneha, k tati se privije,

bojda se v objemu lažje trudnost odpočije,

tata mišice preverja, trše so od skale,

bi še slona, v to ni dvoma, jadrno ugnale…

 

Ko čez čas se z mačkom muči hipec še ne jenja,

muči se, da s tal ga dvigne, se hudo napenja,

muka ji vse bolj uspeva, pa ponos žari,

le… maček danes še ni jedel, pa se lažji zdi…

 

 

Telovadka telovadi, se vzorno trudi,

da slučajno ne bi znašla v neki se zamudi,

vendar – dete drago, milo, bo kot mora biti,

s časom mišice se znale bodo dograditi…