Draga sršenovija!

Zavedam se, da nisem najboljši sosed, še huje, takšnega, kakršen se v teh dneh izkazujem do vas, nihče ne bi želel imeti.

 

Pravzaprav se sprašujem, če je sploh moč govoriti o uvidevnosti tam, kjer se v izsiljevanju kažejo, kjer skušajo sebe drugim vsiliti, kjer želijo na vsak način tisti po-svoje uveljaviti?! In tako, če se ne motim, prav vi počnete…

 

Niste me vprašali, če si želim vaše navzočnosti, kaj šele o tem, če vam dovolim, da se priselite. Nasprotno, brez slehernega dogovora, brez ustrezne prijave na upravni enoti, ste mi, povsem po vaši volji, zasedli kotiček življenja, misleč, da lahko v njem, in povsod drugod, počnete kar, in kakor, vam prija.

 

Ko bi bili metulji, in bi mi, s svojimi pisanimi krili, za dele dneva zasenčili sonce, bi sedel in vas opazoval ter se radostil ob tem, ko bi vpijal frfotavost vaših barvitih kril. In bi, kljub tem krilom, do dovoljšnje količine žarkov dospeval. Vendar vi niste metulji.

 

Ne zamerim vam čeljusti, s katerimi se spravljate nad grozdje in ostalo sadje. Tudi ko bi ga manj imel, bi ga brez težav podelil z vami. Že tako in tako ga je večina namenjenega v okolju soživečim bitjem. Zamerim vam betične glave, v katerih ni dovolj prostora, da bi zmogle presojati v korist drugih, in zamerim vam žela, za katera niti pod razno ne želim, da bi jih moje dete, pa čeprav »samo« po nesreči, spoznalo. Zamerim vam prepričanje, v okviru katerega menite, da je vse, kar se v okolju nahaja, vaše. In samo zaradi teh zamer sem vam napovedal vojno.

 

Priznam, da mi je v teh dneh sila všeč, ko vas gledam, kako se v privlačnosti luči, prižgane v sobi, nabirate na mojem oknu, in krog njega. In mi je še bolj všeč v jutru, ko vas tam tudi najdem, da vam eno samo sporočilo predam – nič več!

 

Ne, ne, ne uživam med tem, ko vas peštam, nikoli nisem na račun drugih pridobival, pa tudi nekih sadističnih nagnjenj nikdar nisem beležil, uživam pa takrat, ko vas odštevam, in si z vsakim speštanim izrečem tisti še eden manj. Upam, da vas bo kmalu umanjkalo, pa da bom s preostalo sršenjo druščino, nekje na primernejših mestih bivajočo, lahko obnovil mirovni sporazum, predvsem sožitje v medsebojnem upoštevanju. Dotlej pa…

 

Dobrodošli ste mi vsak večer, da se lepo, in v čim večjem številu, razvrstite prek površin, katere za lovišče sršenov štejem, in snujem, medtem ko vas gledam, kako lepo se nabirate, svoj jutranji lovski pohod!

 

P.S.

Danes sem enajstim njih duše do vic spravil. K sreči se cucka vse bolj navajata na to, da smeta smrčka bližati šele takrat, ko je želo dokončno v red, kakršnega sem si zamislil, spravljeno.