V časih suhe vode…

Pravijo, da je uspešnost neke »gorske verige«, neke povezave vzpenjajočih se gornikov, odvisna od čvrstosti, posledično tudi varnosti, najšibkejšega njenega člena. Potemtakem bi bilo moč sklepati, da stanja tistih najšibkejših najbolj objektivno pričajo o podobi celote…

 

Lepo je videti neka, žal izključno posamična, prizadevanja, denimo takšna, kakršno je plezajoča Janja izkazala, prizadevanja usmerjena v pomoč tistim, ki so pomoči potrebni. Lepo, čeprav obenem – žalostno!

 

Žalostno, in to krepko, je namreč dejstvo, da v okolju, v katerem se ponašajo s tozadevno svojo naprednostjo, omenjajo sožitje, humanost, civiliziranost, kultiviranost, skratka zadeve, o katerih vsebinsko ničesar ne vedo, da v takšnem okolju ne samo obstaja revščina, pač pa se njen obseg celo povečuje!

 

Žalostno je, da je potrebno prositi za sredstva, s pomočjo katerih bo otrok uspel dospeti do šolskega obroka, morda celo edinega dostojnega v celotnem dnevu.

Žalostno je, da je potrebno zbirati sredstva za nakup šolskih potrebščin, ob čemer je bebavost občestva celo tako »napredna«, da od slehernega otroka pričakuje – imetje računalnika!

Žalostno je, da se širijo, in rastejo, palače nekega brezdelnega birokratskega delovanja, početja, samega sebi namenjenega, žalostno, da nesposobnost, ki v takšen »napredek« vodi, brezskrbno obstaja na osnovi nezasluženih prejemkov, in nekih privilegijev, medtem ko je vse več tistih, ki morajo, ob konkretnem nekem delu, skrbeti kako bodo iz meseca novega dosegli.

Pravzaprav je še najbolj žalostno to, da nesposobna bebavost kroji svet! Pa ko bi samo nesposobna bila, v svoji sposobnosti izkazovanja vsega tistega, česar človeku ni moč prisojati.

 

Nekoč sem, kot otrok, živel v »gnili« Nemški demokratični republiki. Kako so ovčje in preostale črede in tropi pohiteli zid porušiti…

Šolske potrebščine, šolska prehrana, prevoz v šolo in iz nje… vse je bilo brezplačno, in ne samo to, igrišča, tudi športna, in neki drugi objekti, v katerih betice niso, ob številnih zaslonih, oglate postajale, vse to je bilo na voljo otrokom, in mladini, da so imeli kje kakovostno svoj čas živeti...

 

Res je, v takšnih okoljih, tudi v Jugi, se ni smelo vsega, in predvsem vsak po-moje ni bil dopusten, a se je smelo vedeti, da boš na delovnem mestu dočakal upokojitev, da boš imel kje dopustovati, kaj v usta dajati, ne obubožati ob odhodu k zdravniku in, kasneje, v lekarno…

 

Da, red je – red! Nikoli ne more biti vsem, ter vsakomur, všečen, zlasti tam ne, kjer nagoni usmerjajo, kjer lakota vselej tisti še-več vidi, in po njem hlasta, pri čemer za doseganje nekih pretiranih zadržkov ne pozna. A zmore, red, vsaj za to poskrbeti, da sme tudi najšibkejši člen verige vedeti o tem, da bo vzdržal.

Marija Terezija je vedela čemu je dobro, da vse rogato in repato v hleve spraviš. Bebci pa, ki »vedo« o tistem sto-babic-kilavo-dete, »vedo« tudi to, da ni boljšega načina delitve prostora in časa, kot je ta, po katerem sme sleherni bebec vedeti, pričakovati, odločati. »Vedo«, skratka, da voda zmore sočasno biti tako mokra, kakor tudi suha…

 

P.S.

Da ne bo nesporazuma – nisem za »uravnilovko«, nasprotno, prepričan sem, da so znanje, sposobnost, odrekanje, prizadevnost… temelj, ki naj bi odločal tudi o posledicah, potemtakem tudi o kakovosti živetja, tudi o materialni moči slehernika… a ne znanje, sposobnost in prizadevnost v okvirih nemoralnega, smrdljivega početja! Ki je dandanes v bistvu najboljše zagotovilo uspešnosti.