Subjektivno in objektivno ugotavljanje…

Za izhodišče vzamem, kot povsem preprost primer, neko vodo, ogrevano, v bazenu. Recimo, da je ogreta na osemindvajset stopinj, temperatura zraka pa je, v senci, petintrideset… potemtakem »na soncu« okrog (vsaj) štirideset…

 

Nekomu se bo voda zdela hladna, drugemu mrzla, odvisno od tega, kako sta telesi ogreti pred samim vstopom v vodo. Tretjemu se bo zdela pravšnja, povsem neoporečna, četrtemu malček pretopla, petemu prevroča. Šestega, ki ima občutno zvišano telesno temperaturo, pa bo v tej vodi dobesedno mrazilo, tresel se bo, tako jo bo kot »ledeno« občutil…

 

Gre za eno in isto vodo, ki je kot ena in ista vsem dana v doživljanje, potemtakem je dana popolnoma enako… pa čeprav jo kot takšno ne doživljajo!

 

Takšnemu ugotavljanju pravimo SUBJEKTIVNO ugotavljanje, in je rezultat v POLNI ODVISNOSTI od osebnega doživljanja. Isto doživljajo kot različno… ob čemer ima vsakdo, na po-moje način, svoje ugotavljanje za resnici ustrezno…

 

Objektivno gledano je voda pri omenjeni segretosti v bistvu optimalna, v odnosu na povprečno telesno temperaturo. Razlika med njeno in telesno temperaturo je premajhna, da bi v vodi zeblo (tudi kadar ima zrak osemindvajset stopinj te ne zebe!), obenem je dovoljšna, da omogoča hlajenje telesa, da telo zmore odvajati odvečno svojo temperaturo, ki nastaja ob sleherni aktivnosti, potemtakem tudi pri plavanju (poskusi iti v bazen, v katerem vodo segrejejo na nekih triintrideset stopinj, morda celo več, boš imel občutek kot da se v njej znojiš)…

 

Na tak subjektiven, po-moje način občestvo ugotavlja dobesedno vse, ne samo vode! Tudi zadeve, denimo neke značaje, pa zmožnosti, družbene odnose in zakonitosti… katerih NI moč spoznati s čutnim zaznavanjem, ki je EDINO dano, kot sredstvo ugotavljanja dejstev, povprečju. In čeprav so značilnosti sleherne neke posamičnosti, neke vsebine, ene in ISTE, in SE VSEM ENAKO KAŽEJO… obstaja nepregledna množica po-moje-védenja, v kateri VSAKDO PO SVOJE »VE«, po svoje pozna »resnico«… ki je daleč od dejanske resnice, večinoma celo njeno – nasprotje!

 

Da bi ugotavljal OBJEKTIVNOSTI… ja, za to pa je »malček« več časa potrebnega, kot ga občost potrebuje za svoja »spoznanja«, kajti – najprej moraš neko vsebino spoznati v RAZLIČNIH okoliščinah njenega izkazovanja, potem moraš ugotoviti, če se do vsega, s čemer je v korelaciji, izkazuje na enak način, ali ne, potem moraš dospeti do VZROKOV morebitnih različnosti v izkazovanju, pred vsem naštetim moraš POZNATI določene opredelitve/pojme (npr. nisi pošten radi tega, ker nisi do priložnosti za nepošteno dospel, pač pa si pošten kadar takšne priložnosti hote ne izrabiš, ker je ne želiš izrabiti… popolno nasprotje občega priložnost-dela-tatu, in priložnost-izgubljena-ne-vrne-se-nobena, mar ne?! In tudi kadar greš prek vez-in-poznanstev… da, tudi takrat nekomu ukradeš možnost enakopravne obravnave! In kadar na delovnem mestu, s službenimi sredstvi, zase nekaj opravljaš… da, tudi takrat kradeš, pa čeprav vedočemu-občemu-očesu to še zdaleč ni kraji podobno!), nazadnje pa moraš, neizogibno – iskati med vsemi poprejšnjimi nekimi spoznanji (po možnosti znanstvenimi, merodajnimi) in med vsemi možnimi primeri iz prakse (dejanja govorijo o resnici, ne besede o teh dejanjih!), da bi našel, hote, seveda, eno samo zadevo, ki spoznanju NE bo dala miru, pač pa ga bo zanikala in… kadar takšnega proti-argumenta ne najdeš, šele takrat zmoreš trditi o tem, da nekaj zares veš, da si do dejstva, do resnice dospel! Pa, za lažje razumevanje, povsem preprost primer zapišem…

 

Nekdo me prosi za denar, jaz pa mu ne ugodim. Praviloma me bo imel za skopega, grdega, ker ne ustrežem njegovi neki potrebi, čeprav…

 

Lahko da tega prosilca že dolgo poznam, pa sem mu v preteklosti že večkrat dal denar… zdaj pa sem ugotovil, da mu bom bolj pomagal, če ga skušam pripraviti do tega, da bo začel odgovorno živeti.

 

Lahko da se mi je v preteklosti lagal, in od mene dobljen denar potrošil za neke popolne bedarije… in ne za tisto, kar je trdil, da nujno potrebuje, pa sem se naveličal tako njegovega laganja, kakor tudi tega, da denar dobesedno skozi-okno-mečem.

 

Lahko, preprosto, da bodisi denarja nimam… bodisi sem ga nekomu drugemu, za njegove dejanske potrebe, obljubil… lahko da je tisto, kar moram s tem denarjem poravnati, dejansko neka nujnost, neizogibnost, medtem ko bi prosilec denar zgolj »zafučkal«…

 

Če tistemu, ki me prosi, ne pojasnim razlogov/vzrokov svojega »ne«, potem tudi načeloma ne morem pričakovati njegovega razumevanja, ki je, večinoma vsaj, tudi sicer zlahka problematično… pa čeprav sem mu v preteklosti ničkolikokrat, celo vedno, kadar sem bil naprošen, ugodil.

 

Da ni tako?! Tudi tako ni, da… dokler nek politik streže želodcem »ljudstva«, do takrat je dober, pošten, priljubljen… pa čeprav je do konca sprevržen, nemoralen, in daje zaradi lastnih nekih interesov, in s tem dajanjem celo družbi kot celoti škodo dela… ko pa preneha dajati, taisti, hitro postane baraba, ne-»ljudski«?! Ko obljublja švicarsko-jodlanje je sposoben, misli-na-nas… ko pa od jodlanja samo švic ostane, pa nas-je-žejne-prek-vode-peljal?!

 

Ni nagonskim možganom, pameti, dano ugotavljanje resnice, vsaj tiste ne, ki je krepko pomembnejša in odločujoča, kot je resnica o ne/topli vodi, o ne/dobri kavi, ne/lepi hiši…