Tudi
danes sva šla na sprehod, k ovčkam, h kozicam in oslicama… so se že navadile,
pa – čim me zaslišijo zaklicati kje-si-banda, že tečejo k nama, na malo
travnega sladkanja in božanje…
Nazaj
grede sva poklepetala z novopečenima sosedoma. Dobro, še nista nastanjena tu,
le kmetijo vzdržujeta in ji, korak za korakom, neko novo podobo ustvarjata, a
se velikokrat srečamo, in poklepetamo, kadar je Malo doma. In sem doživel
vprašanje kako lahko tu sam živim…
Kako?!
Vse svoje življenje sem sam, četudi ni tako zgledalo, obenem pa – če si bom
zaželel laži, lahko samemu sebi lažem o dobrih-ljudeh, raje tako, kot pa da bi
lažnemu zaupal in upal vanj. Preprosto, zgolj tako.
Sta še
mlada, soseda, a po odzivu sodeč sem dognal, da že pridno nabirata izkušnje,
podobne mojim. In še zdaleč nista prepričana v tisti obči, da se dobro-z-dobrim
vrača…
Pa se,
kako da ne, a tako izjemoma, da skorajda omembe vredno ni. Ni, med paraziti,
lakomnimi, sebičnimi, »pozabljivimi« ter predvsem brez kančka morale, je
dobrota tako redka zadeva, da bi jo že v rezervatih, kot zaščiteno, morali
ohranjati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar