Sebe
znam pobrati, ko ne bi, tudi drugih ne bi zmogel pobirati, takrat, ko sem jih,
pa nekih tovrstnih skrbi ne potrebujem, zlasti od tistih ne, ki niti s seboj ne
vedo kako jim je početi, obenem pa sem jim spod mask uspel dospeti…
Med
padci sem se pravzaprav naučil hoditi, med hojo pa spoznavati kamenje-spotike,
med katerim, zagotovo, na prvem mestu stoji moj kamen-zaupanje. Prevečkrat sem
zaupal, da ne bi, prav tako prevečkrat, govna odkrival!
Pomagati
zmorem, v marsičem ter tako, kakor ne zmore vsak, ko bi hotel, za hotenje pa mi
podlage primanjkuje. Je le bolje, da se takšna želja le tu in tam pojavi, kot
pa da bi, razvodenela v rokah smradu, svojo veljavo izgubila. Pomoči sebi pa
tudi pretirano ne pričakujem, tudi želim ne, zlasti takrat, kadar nje vzrok ni
isti vzroku dejanskega pomaganja. Glede morebitne pomoči tistih, katerih ne
morem, nič več, ob sebi in sebi prepoznavati, pa razmišljam samo v smeri
niti-pod-razno-ne…
Da,
znal sem se spotikati, in pasti, kadar sem preveč k zvezdam zrl, in mi je,
denimo, na blatu spodrsnilo, a odkar sem metlo v roki pograbil, je bolj malo
nekih dejavnikov ostalo, radi katerih bi znal do nekega novega zdrsa dospeti.
Ne gre,
brez metle ne gre, za vsak primer pa imam tudi vile pri roki…
Ni komentarjev:
Objavite komentar