Z
demokracijo ni nič narobe, s tistimi, ki se jo igrajo, pa vse.
Državo
že četrto desetletje vodijo na vrh, pa ne vem – gremo na Rožnik ali na
Everest?!
Ko bi
na fotelje sedale glave, in ne riti, bi bilo bistveno drugače.
Resda
je lepo videti, da nesposobnost uspeva, in je neumnost prodorna, vendar se pot,
ki jo hodita, ne bo všečno izkazala.
Za
hitrejše doseganje cilja predlagam desetkratno povečanje števila poslancev,
ministrov, sekretarjev, podsekretarjev, sekretarjev podsekretarjev, nadsekretarjev,
kakopak, tudi tistih prepotrebnih sekrétarjev, državnosvetnih izbrancev in vseh
ostalih, ki dokazujejo, da je tudi ob problematični prebavi moč uspešno srati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar