sobota, 9. avgust 2025

Triintrideset…

Počivam. Z vsemi porami vpijam nič-delnost, in tišino, ki se čudno, malodane neverjetno razliva po prostoru…
 
Termometer kaže triintrideset, v senci, kakopak, pa razen tega, da sem posodo pomil, ničesar ne počnem. Le poram dovoljujem, da srkajo in vsrkavajo…
 
Snujem kdaj in kako bom počel, a ne bom o tem, da se ne bi, spet, kot neka neutemeljenost izkazalo, to snovanje. Ves prihodnji teden naj bi se kopal v vročini, medtem ko z minulim ni bilo najbolje…
 
Bazenčka sploh nisva namestila, kaj šele, da bi ga napolnila! Jutra mrzla, prvi poletni dan pa šele v četrtek, pa… dokler bi se voda segrela, dovolj, da nekega prehlada ne bi priklicala, bi se izkazalo, da je samo za enodnevno nekaj urno kopanje obilo vode šlo v zemljo…
 
Zdaj sem v svobodi na verigo pogrešanja pripet. Da, res je, prija, da ne potrebujem po ne-vem-kolikokrat gori-doli prek stopnic, v streženju sladkosnednih želja… prija, da ni potrebe po času, ki se zna razvleči, da v njem neizogibno dorekava, in dorečeva, pa se zdi malodane čudno, to, da vse poteka tekoče, po načelu zastavljeno-izvedeno… prija, da ne pobiram malodane vsak trenutek nekih kock, knjig, različnih igrač s tal, ki znajo tudi v podobah fronte, vojaške, biti, takrat, kadar ona po-svoje-ureja, pa je skorajda težko prek sobe, ne da bi nečesa pohodil, na nekem ostrem robu do tistega »au« dospel… prija, da mi ni do poslednje sekunde, celo tistih, katerih ura ne pozna, odrejano in razporejano, pa da s hvaležnostjo boga omenjam, kadar mi je, čudežno, dano cigareto pokaditi, ne zgolj pogoltniti… marsikaj prija, a je svoboda, še vedno, in kljub vsemu, na verigi…
 
Ko je tu, me muči, in izmuči, dan za dnem, in vsakodnevno, da včasih komajda dočakam tisti nočni trenutek, ko se prepričam, da zares spi. Pa da do nekaj kratkega časa dospem, toliko, da cucka na verando spravim ter v miru eno pokadim… z ušesi na pecljih, proti njenemu spanju naravnanih. A pohitim, s temi trenutki, da čim prej spet k njej pridem, pa da se lahko, med-spanjem-potepuška, vseokrog prek kavča lazeča, k meni privije…
 
Navadil sem se tistega še-malo, ko začnem že ob sobotah odštevati dneve do naslednjega spet-je-doma. Ko se svoboda, sila varljiva zadeva, spremeni v naju, in je v moji službi njenemu-maličanstvu veriga potrgana…
 
Triintrideset. Nekoč sem jih lažje nosil. Kot tudi vse ostalo, pa se prav nič sebi ne čudim, ker sem sklenil odlagati…

Ni komentarjev:

Objavite komentar