Na tur-de-frans

 

Na tur-de-frans

cel kup balans,

in dretje dajmo-naši,

spodbuja boj

goreč opoj,

ki se izmuzne flaši...

 

Junak je ta,

ki veter zna

v pedala uloviti,

dodaja gas

in grize čas,

da znoj curlja mu z riti...

 

Divjad nori,

je vrela kri

opojna za bedake,

vsak fičfirič

zlati svoj nič,

slaveč svoje junake...

 

V arenah svet,

že vrsto let,

ničevosti glad hrani,

zato pa mir

se steza v šir,

kjer štejejo - možgani...

 

 

P.S.

Po svetovnem prvenstvu matematikov, je vseh sedemnajst navijačev, družno, odšlo na večerjo. Za vsak primer, če bi se jim kdo, nenadejano, pridružil, so naročili mizo z dvajsetimi pogrinjki.

Vzgoja ali zgolj »vzgoja«

Govorijo o vzgoji, o nečem, česar - ne poznajo!

Vzgajaš lahko rastline. Tudi glivice. Po določenih navodilih skrbiš, da zagotavljaš potrebno za rast, obstajanje tistega nečesa, kar si se lotil vzgajati. In ohranjati enako, v podobah, obstoječih skozi stoletja, tisočletja.

Vzgajati-v-krščanskem-duhu, ali v kateremkoli drugem, nekem "duhu", značilnem za okolje, znotraj katerega oplajajo in rojevajo podmladek, taistemu okolju potreben (za njegov obstoj) in enak (ko ne bi bil, bi okolje doživljalo spremembe), je, v bistvu, spravljanje v kalup(e), je povsem navadna dresura, skozi katero bo mali bebo postal tak, kakršen je njegov ata, velik bebo... in mala bebka, mami enaka, velika...

Kaj je to suverenost? Kaj je bitje, kakšno, kadar je suvereno?

V prvi vrsti je suverenost svojevoljno sprejemanje odločitev, in suvereno bitje je zgolj in samo tisto, ki med odločitvami zmore izbirati, in to tudi počne. Tako, kakopak, da za svoje izbire, za svoja ravnanja tudi prevzema in nosi posledice, odgovornost!

Vsakdo, od rastline naprej, bi šel po liniji najmanjšega odpora, a se tu, pri tej liniji, pojavi "manjša" težava - na tej liniji ni moč tvoriti skupnosti, sobivanja... pač pa jo/ga je moč, na tak način, zgolj ogrožati, uničevati, rušiti!

Občost pozna vse bolj moderno "permisivno vzgojo", drugače povedano - "svobodno vzgojo". Ta "vzgoja" v bistvu ni nekaj novega, daleč od tega, obstaja v vseh živih svetovih, in je obstala, v občestvu, še od takrat, ko le-to ni bilo, formalno, za človeka prepoznano.

"Permisivna vzgoja" je pusti-naj-počne-kar-počne-ga/jo-bo-že-minilo. Takšna "vzgoja" je sicer za (nevzgojene) starše najlažja, kajti - čemu bi se ubadal z otrokom, čemu živce trošil na korekcije njegovih ravnanj, na pregovarjanja, ki naj bi bila, pri vzgoji, nenehno prisotna... ko pa je lažje obrniti glavo vstran in čakati, da določeno ravnanje, otrokovo, poneha?! Pa res poneha?

Nikakor, nikoli. Otrok se bo, prek lastne nevzgojenosti, naučil le tega, da obstajajo tudi močnejši od njega, pa bo napram močnejšim postal "priden", sicer pa bo, še naprej, in do svoje smrti, izvajal natanko tisto, kar in kakor mu bo prijalo. Čemu ne, ko pa je, po občem mnenju, smisel živetja da-mi-je-čim-lepše?!

Obstaja tudi druga plat takšne, "permisivne vzgoje" in sicer ta, da zaradi (dovolj fizično) močnega posameznika, ki počne tisto, kar in kakor mu prija, trpijo neki drugi, tisti, pač, ki podlegajo volji tega posameznika, divjaka, nevzgojenca. Kot da bi bili dolžni trpeti izživljanja slehernega govedčeta, in to izključno radi tega, ker je v govejem okolju na svet prilezlo!

Želiš zares vzgajati, želiš formirati suvereno, ČLOVEŠKO bitje, za katero boš v slehernem trenutku, in okolju, vedel, da se odziva tako, kot je človeku, človečnosti primerno?! Če želiš, potem - beži od "permisivne vzgoje"!!!

Da, otroku moraš najprej pojasniti, razložiti, prikazati vse tisto, do česar se sam bodisi ni zmožen dokopati, bodisi se bo dokopal šele čez čas, svojemu odraščanju (in spoznavanju sveta) primerno. Moraš mu znati razložiti tisto, kar je dobro, moralno, sprejemljivo, dopustno, in, na drugi strani, tisto, kar ni. In moraš ga naučiti predvsem, ali pa tudi tega, da na svetu ni sam, da se svet ne vrti krog njega, da je dolžan upoštevati tudi druge, njih želje in potrebe, obenem pa, da je zmožen potegniti črto ločnico med tistimi vplivi (okolja), katerim bo dopustil seči v svoj svet, in onimi drugimi, katerim bo zaprl, in krepko zapahnil vrata! Kasneje...

Kasneje, ko ga naučiš teh osnov, kasneje pa ga učiš MISLITI, ugotavljati elemente (znake) tega dobrega, na eni strani, in slabega, na drugi. Učiš ga, da sam prihaja do odgovorov (rešitev), da se sam odloča o svojih ravnanjih, katera bo izkazoval, za katera se mora naučiti prevzemati odgovornost. Učiš ga, in ga, če si uspešen, tudi naučiš, da njegovo ugodje, celo njegov (fizični) obstoj ni nad vsem ostalim, da si tega ostalega ne sme podrejati, z namenom, da bo njemu lepše, boljše, bolj udobno... živeti po liniji najmanjšega odpora! In ga, sočasno, učiš, in naučiš - na kratko opraviti z drekom, predvsem tistim dvonogim! Če je možno na čimbolj korekten način, seveda (da si rok ne u/maže), a kljub temu - vse smrdeče izključiti iz svojega življenja, kolikor je le moč to narediti!

Obči "vzgajajo" mladiče po ustaljenih receptih. Že res, da nagonska bitja niso zmožna razumevanja, ugotavljanja dejstev, potemtakem tudi ne suverenega živetja... že res, da prav radi tega nagonska bitja potrebujejo vodiče, pastirje, svete gore in potoke, bogove... da jim služijo kot temeljni (če ne celo edini) kažipoti prave (neke) pripadnosti plemenu, krdelu... a je obenem res tudi to, da vzgoja NI isto kot dresura, kot reproduciranje enih in istih vzorcev... pa čeprav se s tem izkazuje tudi takrat, ko bi bilo bolje o pridelovanju (rastlin, glivic, človejakov...) govoriti, kot o vzgajanju!

Čukasta

Luna debeli,

meni pa se spi…

Bi se dalo dobro spat,

ko nek nadobuden škrat

ne bi vragolij počel,

in v noč strmel!

 

Luna debeli,

trudne so oči…

Joj, kako je velik svet,

zvezd se sploh ne da preštet,

ta, ki jih je posejal,

ni nič varčeval!

 

Luna debeli,

volja pa drži…

V pleničkah, sred' noči,

vse se zanimivo zdi,

pa šele ko pride dan

čukec bo zaspan!

Hobcači

Hobcači so od čudne sorte,

so neke vrste vaški psi,

zamislt si stvari ne morte,

da jih ob nej ne zatiši…

Kar vidjo, to že vse poznajo,

kar slišjo, jim je za umet,

ni čudn, da o vsem vse znajo

takoj, ko pridejo na svet!

 

Če Lojza z Lojzom bo hrešila,

če Lune zmanka vrh neba,

če bo politka kej sklenila…

hobcač takoj o vsem hobca!

 

Ne rab u šole se podajat,

če hre, zaston se bo učil,

od malega zna dobr lajat

in laja vse dokler je živ!

 

Brez nih bi se le stežka dalo,

so božja kazen, vražji greh,

verjetno svet bi kar razgnalo,

ko ne bi bil v njih zobeh…

Ne, religija ni zares kriva!

Religija? Zadeva, kateri krepko preveč teže pripisujejo, kajti...

Religija, sama po sebi, ni neka nevarna zadeva, daleč od tega - vsa, in vsako, nerazumska bitja so obsojena na verovanje, takšno ali drugačno. Srna veruje v varno jaso, dvonogi imbecili pa v ne/obstoj "boga", v ne/dospetje na Luno, v to, da so razumni in celo v to, da so, nagonski, nerazumski, ljudje!

Tudi moje ovce verujejo, in je njih dan, slednji, razporejen v okviru tega verovanja: zjutraj verujejo, da bodo dobile kruh (in isto verovanje izkazujejo še nekajkrat dnevno, ob urah, na katere sem jih navadil), v zgodnjem popoldnevu pa verujejo, da jim bo njih bog ( = jaz) izpolnil željo, in jim koruzo nasul... kakopak, njih verovanje učinkuje, kajti jaz sem, kaže, krepko bolj zdrav bog, kot je tisti obči, pa želje tudi slišim in uslišim...

Nerazumskost ne more razumeti, zato je vse tisto, kar "ve", posledica - verovanja! Veruje da ve, in je zaradi tega verovanja prepričana, da tudi zares ve! Pa je "vedela" o vsem, in marsičem, od konca sveta za bližnjim gorovjem, do ploščate Zemlje, pa do, kakor sem že zapisal, da sodi med ljudi, da je celo Homo Sapiens...

In - ni "bog" kriv za nič, tudi za zdrahe in vojne ne, zdrahali in bili so se že krepko prej, kot so začeli verjeti v bogove, in jih formalizirali v podobah raznih religij. In so se bojevali, ter se še vedno, zgolj zaradi tega, ker nerazumski želijo več, kot so zmožni ustvariti, obenem pa menijo, da so upravičeni drugim vzeti, tisto, kar jim je všeč...

Bebci niso produkt religij(e) /to dokazuje tudi dejstvo, da obstajajo izven verovanj-v-boga/, pač pa je obratno - religija je posledica nerazumevanja, NEZMOŽNOSTI razumevanja, v kombinaciji s potrebo po vedeti. Je pa res tudi to...

Obstaja skromen del(ček) razumskih bitij, znotraj celotne dvonožne populacije, in ta razumska bitja, žal, odraščajo sredi nagonske občosti. Taiste, ki s svojo "vzgojo", ne samo versko, pač pa tudi z njo, vsiljuje svoje dokončne, absolutne "resnice", NEZMOŽNA iskati in v iskanje (poti, odgovorov, rešitev, spoznanj...) usmerjati svoje "vzgajance". In s takšnim delovanjem na (nedozorelega, odraščajočega razumskega) posameznika KVARNO deluje nanj, saj mu, objektivno ( = dejansko) povzroča psihične okvarjenosti, posledično mu izničuje zmožnost razumevanja (in ga zmore, v okviru "ugodnih" okoliščin, narediti celo sebi povsem enakega, nagonsko "razumevajočega" in izkazujočega se)!

NE, ni težava v religiji, težava je v - dvonogih nerazumskih bitjih, v naravno zasnovani njih bebavosti... ki pa je prepričana ( = veruje), da je poklicana oblikovati, reševati svet, svet človeka in človekovih dosežkov!

Ko zraste žganjica

Pristavim v pranje, perilo obešam,

se z ovcami bodem, iz grozdov sok prešam,

še kure počešem, da perje jim sije,

ko Luna jih v spanec ovije...

 

Ko drva nasekam, že trava me čaka,

za njo zaostajam dva vlažna koraka,

pa cucka, mačkona, še ose hitijo,

da v pestrost mi dneve krasijo...

 

Sem vajenec znašel na stara se leta,

izzivi življenja so me popeljali,

a vendar - ko zraste žganjica iz cveta,

na zdravje, da bi še pognali!

Kaj je najlepše v življenju?!

V zadnjih nekaj desetletjih sem se veliko pogovarjal, o različnih temah. Mad temi temami je bilo tudi najlepše-v-življenju in na ustrezno vprašanje sem, večinoma, če ne celo praviloma, dobival sila preproste odgovore, pričevalce sila preproste pameti. In so omenjali, v teh odgovorih, marsikaj, od seksa do - dobre požrtije...

Ko bi me vprašal, kaj najraje jem, in bi moral na kratko odgovoriti, bi slišal tisti "karkoli", ali "vseeno", čeprav...

Čeprav mi, odvisno od okoliščin, zadiši po čem. Včasih po golažu, spet drugič po segedinu, pasulju, sarmah, pečenki s kislim zeljem ali s praženim krompirjem... odkar sem v Banja Luki jedel "jagnjetinu iz saća", mi tudi ta jed, kdaj, na misel pride, čeprav...

Hranjenje obravnavam kot nujno zlo: je potrebno za zadostitev temeljnih fizioliških pogojev, sicer pa je večkratna izguba časa. Čas gre ko nabavljaš sestavine, ko jih pripravljaš, ko ješ, ko pomivaš posodo, pospravljaš za obrokom, ne nazadnje - čas gre, ko sediš na školjki in odvajaš balastne snovi...

Tudi ko bi bil zmožen izpostaviti eno samo jed, potem - pri toliko gospodinjah sem že jedel, in v toliko lokalih, da z gotovostjo trdim kako večina, vsaj za moj okus, sploh - ne zna kuhat! To, da, po receptu, zmečeš vse potrebno v lonec, to vsekakor še ni priprava okusne jedi! Pa sem jedel tudi takšno hrano, ki me je bolj na pomije spominjala, kot na dobro kuho, in gospodinjo...

Podobna težava, pri opredelitvi tistega "naj", se pojavlja na vseh področjih, od pijače do doživetij, kajti - blagor ubogi, preprosti pameti, ležeči na ravni mojega Tara, Tise, mačkonov, ovac, ki, prav tako, vrhunce ugodja najde v - zadovoljevanju nagonov, fizioloških potreb! Takšna pamet do življenja sploh ne seže, ostaja pri živetju, (zgolj) obstajanju!

Kaj je najlepše v življenju?! Hm...

Je kaj lepšega, kot je, denimo, pričakovanje? Recimo pričakovanje otročiča, ko mesece dolgo čutiš tisto "grizljanje", nemir, neučakanost, ko se razveseliš sleherne (v dobro usmerjene) spremembe, odštevaš mesece, tedne, dneve, celo ure...

Pomnim, v okviru prvega takšnega pričakovanja sem mesece, redno, vsak dan, po službi, zavil v trgovino z igračami, in enkrat samkrat nisem odšel domov praznih rok...

Je kaj lepšega, kot je - rojstvo otroka?! Ko vidiš, da je vse v redu, ko vso tisto negotovost, morda tudi strah da-bo-ja-vse-v-redu, nadomestijo povsem drugačna čustva, tisto kipenje, eksplozivno, ki bi najraje kričalo od veselja, da bi daleč naokrog donelo...

Je kaj lepšega od trenutka, ko nasmejano dete prvič stegne ročice proti tebi... ko naredi prve korake... ko zdravo raste in uspeva v svojih namerah...

Je kaj lepšega od pogleda, tistega prvega, nenadejanega, nenačrtovanega, ko se tvoj pogled in pogled dekleta dobesedno zlijeta drug v drugega, se drug v drugem topita, pa se ti, za nekaj trenutkov, čas ustavi, in sveta krog tebe, preprosto, ni?

Je kaj lepšega od tega, da ugotoviš kako si uspel, pri nekih svojih prizadevanjih, za katera uspeh ni samoumeven, še več, običajnim praviloma sploh ne uspe(va)?!

Je kaj lepšega od rojstva prve, druge, tretje knjige (pri vseh kasnejših sam izid nekoliko zvodeni, se ob njem sicer še vedno raduješ, a postaja vedno bolj nekaj-samoumevnega)...

Je kaj lepšega od tega, ko med (javnim) branjem pesmi opaziš solze v očeh poslušalke... ko posnetek, glasben, taista čustvovanja zdrami?

Je kaj lepšega od tega, ko te tisti, katere si, radi njihovih stališč in njih dela, spoštoval, občudoval od malega, medse sprejmejo, kot sebi enakovrednega, v njih bližino sodečega?

Je kaj lepše od tega, ko niti beseda ni potrebna, pa veš, kaj tisti, katerega imaš rad, misli, pričakuje, namerava... ti želi povedat?

Ja, res je, tudi spolnost je lepa, vendar - sleherno izkazovanje čutenja, toplega, je lepo, medtem ko je samo doseganje "vrhunca", tista naslada, zgolj zadostitev (spolnega) nagona, sprostitev telesa, zgolj ugodje, veliko resda, a krepko premajhno, da... da bi me na raven nekega psa, ali bika, spustilo, in mi izpraznitev mod postavilo na vrh mojega obstoja!

Pomnim, bil sem na morju in tri dni zapored je deževalo. Pa sem bil, bolj ali manj, prisiljen čas bivati v stari, kamniti hiši, in je bilo vsepovsod mrtvilo. Že tako bi bilo, izven turistične sezone, in...

Ko se je zbudil četrti dan, in je sonce, še sramežljivo, pokukalo prek sinjega, od deževja umitega neba, in je kos priletel na vrh ciprese, ter začel svoje speve žgoleti... v tistih trenutkih mi je bilo konkretno jutro nekaj najlepšega v življenju!