Obstajata dve gonilni sili, moč razuma in moč neumnosti.
Prva je, številčno gledano, zelo redka, druga je običajnost. In je prva,
očitno, zelo močna, če je uspela celo Zemljo zaokrožiti, čeprav...
"bogovom" pa ne pride do živega, kajti...
Zanimivo, pri vseh ostalih zadevah povprečna bebavost potrebuje dokaz
obstoja nečesa obstoječega, dočim pri "bogovih", katere, mimogrede,
sama ne zmore, in nikoli ne bo zmogla, dokazati, terja povsem drugačen pristop:
dokaži, da ni tega, česar ni! Tako da...
V mnogih obdobjih so se, določeni, zoperstavljali (tudi) veri, češ da je
ena osnovnih težav človeštva. Pa ni, preprosto, daleč od tega, kajti - vera,
verovanje, je zgolj posledica (potemtakem način izkazovanja) nekega drugega
vzroka, nekega temeljnega, v absolutni večini povsem "naravnega",
prirojenega stanja, neumnosti, nerazumskosti, nagonskosti, in proti le-temu se
ne da boriti drugače, kot tako, da prečešeš človeštvo... pa da v njem ostanejo
le razumska bitja (Homo Sapiens alias Človek), dočim vsa nagonska zavzamejo nek
svoj prostor, fizično ločen od človeškega, pa naj tam, v njem, živijo na
ploščatem planetu, prepuščeni božji volji in raznim vračem, bolje naključjem...
dokler povsem ne zapopadejo svoje izvirne, prvotne podobe, s katero se niso kaj
dosti razlikovali, nekoč, od ostalih primatov.
Je pa res tudi to, da samo prakticiranje verovanja (vere) ni povsem
neškodljivo, kajti - skozi verovanja (pa ne le tista v "boga")
absolutna (in nagonska) večina psihično uničuje tiste redke posameznike, ki se,
znotraj te obče bebavosti, rodijo razumsko zasnovani. In jih uničuje tako
uspešno, da jih, zvečine, tudi uniči, psihično, in jim, med ostalim, odvzame
(ali vsaj okrni) tudi zmožnost razumskega delovanja. In ta trditev je povsem
dokazljiva, praktično dokazljiva, ne nazadnje - izkaže se pri sleherni (uspešno
izvedeni in dejanski) psiho/terapiji, na temelju katere ozdravljeno (in
razumsko zasnovano) bitje znova dospe do samega sebe, tudi svojega razumevanja
in pojmovanja!
