Težava "demokracije"

 Veliko pujsov, malo korit.

Kulturogram

 

Ni kulture brez mecena,

ni mecena brez profita,

ni profita brez degena,

ki skrbi, da rit je sita!

Kulturnemu prazniku ob rob...

Najprej, uvodoma, zapišem: NI "kulturnega praznika", lahko pa bi bil, v drugačnih razmerah, v drugačnem okolju - praznik kulture!

Nato:

Pozor, HINAVŠČINA!

1. bojda "slavijo" PESNIKA, nekoga torej, ki je PISAL POEZIJO;

2. POEZIJA, najslabše prodajana literarna zvrst! Pravzaprav večino zbirk, ki izidejo, natisnejo v okviru samozaložbe, praviloma vse pa izhajajo v izjemno nizkih, sramotnih nakladah;

3. absolutna večina tistih, ki imajo Prešerna doma, ga ima ker-ga-mora-imeti-da-je-pravi-slovenc... po Prešernu, njegovih napotkih, v verzih izkazanih, pa se, itak, ne ravnajo;

4. cena knjige = runda v bifeju. Bifeji, običajno, ne propadajo, pesniki in založbe pa...

In bi se dalo še, marsikaj, o "kulturi" (ne samo) tega "ljudstva" zapisati, a kaj, ko že misel nanj zadošča, da na bruhanje sili!

In, da ne pozabim: večina tega, kar dandanes kot poezijo prodajajo, in sprejemajo, je, žal, običajno rimaško stihoklepstvo, všečno "ljudskemu okusu". O tem "okusu" pa, raje, ne bi.

Predpraznično...

 

Kar nekaj jih je, katerim sem prevajal. Tako prozo, kakor poezijo. Tudi celotne knjige...

Prevajanje poezije, v klasični njeni podobi, je garaško delo. Težko bi našel opravilo, ki bi bilo zahtevnejše od tega, da pesem, ki ima, v osnovi, ritem, in polno rimo, prevedeš tako, da - tudi v nekem drugem jeziku - oboje ohrani. Baje je krepko težje zapisati prevod, dober, kot sam izvirnik...

Nemalokrat sem slišal, tudi od tukajšnjih, celo "uveljavljenih", ko sem njihove prevedel, tisti pa-kako-zmore-tako-zapisati... prevečkrat sem to slišal, da bi se v neko lažno skromnost ovijal. Pač, zmore(m), tisti nekaj, katerega ne zmore vsakdo. In niti ni vprašanje v tem, na kakšen način sem do tega dospel, kajti...

Marsikdaj se pošalim, da je v mojem verzu, enem samem, več rim, kot v celi kitici dotičnih "pesnikov". In se pošalim tudi tako, da - ko dospem v raj, takrat me bo bog k sebi poklical, da bova, družno, brala in pisala...

Ma, mi ne ostane drugega, kot to, da se šalim, zlasti v časih, ko so ti, ki se čudijo mojim zmožnostim, in jim manjka, kar obilo tistega pravega, da bi iz stihoklepanja do pesništva dospeli, prodajani in nagrajevani, medtem ko sem sam, že zdavnaj, sklenil, da ne bom raznim "strokovnim komisijam" v oceno svojih vrstic dajal! To je tako, kot...

Leta nazaj, v Crvenki se je pripetilo, na enem med festivali otroške poezije (pravilneje bi bilo poezije-spod-peres-otrok!), na katerih sem svetil, s svojo prisotnostjo. Nek dečko, Lav (lev, v prevodu), rojen pesnik, je, zapovrstjo (in z različnimi svojimi zapisi) osvajal nagrade, na raznih prireditvah, in, res, to dete (vrag ga vedi, kaj je danes z njim) je bilo, dobesedno, pesniški čudotvorec: med odraslimi pesniki, in zlasti "pesniki", jih mrgoli, ki bi dali nevemkaj, da bi pisali tako, kot on!

In sem, po prireditvi, pristopil k mizi, za katero je sedel, dečko, s svojima staršema, in z učiteljico, in nagovoril, najprej starša, s tistim pustite-mu-ostati-to-kar-je in z upam-da-se-zavedate-kakšnega-otroka-imate, medtem ko sem Lavu rekel zgolj čestitam , teraj dalje i uživaj u tome šta radiš!

Takrat se je oglasila njegova učiteljica, s svojim seveda-bo-nadaljeval-ga-usmerjamo-v-to... Bentiš, kot pavica je žarela, v poskusu, da bi otrokovim dosežkom svoje barve dodala, jaz pa, nek vrag me je pičil (me, očitno, vedno, pika), pa sem ji odvrnil zgolj - dokler vaših pesmi ne vidim, sem prepričan, da če kdo koga, potem poba zmore usmerjati vas, obratno nikakor!

Poezija, čudna zadeva. In zlasti družbeno nepotrebna, no, vsaj v času od enega do drugega praznika, in praznovanja. Z njo se rodiš, ali pa ne, z njo umreš. Seveda, tudi učiti se je moraš, vendar - tisti, ki se brez nje rodijo, tisti se lahko še tako trudijo, in se je skušajo naučiti, a ne bodo segli dlje kot do stihoklepstva. Pa četudi... bodo nagrajevani, in nagrajenci, slavljeni ob raznih priložnosti, in zlasti ob tako (v prazno in iz praznega) donečem "prazniku kulture"!

Na auuuu…

Motor pržgau,

sm se podau,

kr tko, en mau

na črn kau,

k sm tm prstau,

sm se nažgau,

pa noč prespau

kr na vogauuuu…

 

Če se tud ti boš na izlet podauuuu,

nkar ne pejt ke gor na črn kauuuu,

na cest so sam krvine,

te hitr kdo dol zrine,

če toplt vidš boš še preh končauuuu…

Če se tud ti boš na izlet podauuuu,

ustau se pa potuhti usaj en mauuuu,

če ne b šou raj u dalina,

k gre cesta sam u raunina,

pa boš belanca sam direkt držauuuu!

Pridnost ali pogoltnost?!

Do včeraj: lahko sem se na glavo postavljal, malodane prosjačil, a - ko sem cucka klical, je prišel takrat, ko se je njemu prišlo, nič prej.

 

Od včeraj (in dobesedno znenada): odkar v žepu nosim priboljške, za nagrado, pride tudi, če le kihnem, kaj šele, ko ga pokličem. In ne samo to, na en-dve-tri se je naučil tudi sesti, samo da v kljun dobi.

 

Pravijo, da "so naši delavci pridni. Že res, da doma tega ne izkazujejo najbolj, a kako delajo, na primer, pri Nemcu..."

POTREBNO JE RAZLIKOVATI MED VSEBINAMI, in potrebno je ugotavljati, in spoznati, VZVODE, ki pogojujejo določena ravnanja. NI pridnost tisto, kar te, "naše", delavce odlikuje, kajti - ko bi bili res pridni, potem bi takšni bili vselej in povsod, in ne samo takrat, kadar se jim "pridnost" splača!

Život

Kad dužinom svoga puta

stalno traži, pa i luta,

uvek traži neke nove

korake i snove…

Neprestana procedura,

samo tera, dalje gura,

od početka pa dok traje

ne odmara, ne zastaje…

Šta ti uzme, to ne vrati,

grešku najmanju naplati,

što je teži, gorak, garav,

to je bolja tvoja narav…

Nije kutak za igranje,

samo plaho obećanje,

retki su, kada prestane,

da za njima trag ostane…