Ma, jst mam tako srečo, ti povem, je sploh ne nucam,
pr men se sprot zaserje, bl kt trudm se in pucam,
že ko so me na svet ta dal, brez usega in čist nazga,
nben poklicu ni boga in reku mu dej-paz-ga!
Ma, jst mam tako srečo, da kr naprej se skriva,
zna bit da je bl plaha, in, zihr, sramežliva,
pa še ko se pokaže, za tok, da b jo zagrabu,
že spizdi mi neznano kam, češ tok-sam-si-me-rabu!
Padam, padam, to res obvladujem,
a vedno znal sem se pobrat,
in z vsakim padcem kaj žrtvujem,
obenem, z njim, sem bolj bogat…
Je marsikaj šlo v nič, kar snujem,
kar je ostalo, izpuhti,
le nase se lahko hudujem,
za vse, kar dneve mi kazi…
Me vlekla niso lahka pota,
na njih je blatno, vsevprek gnoj,
pretežno v vlogi idiota,
zvečine sam, a vselej – svoj!
Ne potrebujem boga, da me usmerja,
sam vem, kaj je prav, kaj ni.
Ne potrebujem ga, da mi srečo odmerja,
sam vem, kako se jo rodi.
Ne potrebujem boga, da me razbremenjuje,
kar sem naložil, to mi je nositi.
Ne potrebujem ga, da me dviguje,
že davno SEM NAUČIL SE HODITI!!!
Če šou bi za farja,
imeu bi
dost gnarja,
prjatla
mesarja,
pa zrezk
usak dan,
kr pa
sm prbit,
drgač
sm šou it,
se
znašu u rit,
use
delou zaman!
Če šou
bi za farja,
al druzga
sleparja,
k
resnica potvarja,
bi blo
mi lepo,
bi
pridge razdirau,
za
usako kasirau,
pa
Micka masirau,
tam, ker ma mokro!
Za fotografe ni več zime,
tud' če
te slikajo od bliz',
še
slednji drek na fotko dobro prime,
samo, če dahneš tisti – čiiiiz!
V kaj ver'jejo? Ma, v nič, prav v nič!
Njih
vera - puhel fičfirič,
le laž,
ki, v strahu porojena,
je, tozadevno zgolj, čaščena!
Je žaba žaba, tu res ni dileme,
med njimi
ni pomembnejše izjeme,
naj s
svojskostjo se še tako ponaša,
po žabje žaba vsaka se oglaša.
