Sebe je treba imeti rad...

"Najprej je treba imeti rad sebe."

Jaz se imam tako blazno rad, da imam zrcalo kar na blazini, da se še med spanjem lahko občudujem!

Marš, sebičnost nagonska, bebava! 

Ko v prazno gre dan…

Z vsakim dnem, ki v prazno mine,

v prazno minem sam,

ni v praznem niti za spomine,

v praznem nimaš kam…

Z vsakim dnem, ki noč ga vzame,

ne da bi kaj pustil,

le tisoče peklijo rane,

iz bitk, ki sem jih bil.

Pravno sistemska

 

So pravni sistemi za to, da pravijo,

kar krivo se kaže, kar krivo preti,

ko, s časom, spremembe loviti hitijo,

uspešnost jim, kaže tako se, slabi…

 

Nekoč zob-za-zob, kar na gobec, udari,

je stvar delovala uspešno, pri prič',

le ena zadeva učinek ji kvari:

Ni ljudstva, kjer je ob mrliču mrlič!

 

Nato giljotina, žilet prve vrste,

Napoleon vedel je kaj z njo počet,

je tistega, ki mu je stopil na prste,

prikrajšal za glavo, in z njo za ves svet!

 

Še prej so četverili, kakšna zabava,

so konji divjali v nebesne smeri,

nekje, na sredini, ostala je glava,

ki nemo je zrla, kar videla ni…

 

Kjer kamenje raste, tam so kamenjali,

količili (prvi za roštilj patent!),

kaj vse so počeli, iz kože dajali,

z vešali pretresli prav vsak ligament…

 

Je danes drugače, povsem, vsaj zvečine,

bolj nežna je demokracije gorjača,

pa ta, ki v barabstvo uspešno se zrine,

na funkciji vse svoje grehe poplača…

O čem naj pišem?!

Bi pisal o ljubezni?

Čemu?! Je ne poznajo!

Predanost jim je tuja,

so zvesti, dokler daš!

O umu, ki čas trezni?

Nagoni jih ravnajo,

goltavost je njih nuja,

veš si več kot imaš!

 

Poštenje, prava tema?

Jim šteje kar se splača,

dvolični do obisti,

prav nikdar čistih rok!

Je vztrajna vsaj njih vnema?

Že vetrič jih obrača,

so kot z drevesa listi,

ki nosi jih okrog!

 

Ne, njim ne gre pisati!

Med repe in rogove,

kopita, parklje, kljune

metati ni besed!

Vse znajo podrekati

Še svoje so bogove!

Morda jih Svet izpljune,

brezup ves z njimi vred!

Nespečna radovednost

Kam Sonce gre spati, ko dan ga utrudi,

kdo tam mu postelje, blazino zravna,

kdo zjutraj ga zbuja, nikdar ni v zamudi,

ko se, že zarana, prek dneva poda?

 

Kdo Luno nariše, da noč je sanjava,

kdo trebuh ji vzame, da suha se zdi,

in kdo ji pove kam v temi naj plava,

da v zvezdni meglici se ne izgubi?

 

In zvezde, ne da se na prste jih šteti,

le kdo jih natrosi v daljave neba,

so zlate, da vsaka med njimi se sveti,

zakaj se prek dneva jih videt ne da…

 

Poslušam, nasmeh se, počasi, utruja,

vprašanja kar vrejo, je zvit njih namen,

že res, da učenju zvedavost ni tuja,

vendar – za učenje je dan narejen!

 

Poslušaj, ti, driska, ne boš ti več mene,

že zdavnaj kazalo klepet bi končat,

je noč da počitek se v sanje odene,

zatorej poljub, in objem, pa – brž spat!

Ej, Francl, Prešernov!

Ej, Francl, Prešernov, kako ti kaj prija,

ko vidiš kako Svet se noro odvija,

ko vidiš, da tvoji ideji ni stati,

ti moč je v miru sploh spati?!

 

Ej, Francl, Prešernov, bi legla ti čaša,

če krepka dovolj je, vsaj kanček odnaša,

ni sonca, da vzšlo bi iz trdih betic

teh butastih Kranjcev, neumnih Kranjic!

 

Ej, Francl, Prešernov, si v času podlegel,

le-ta je kopitarje silne izpregel,

pa bolj kot je butast in vsevprek odlaga,

bolj daleč dospeva in bolj krepko vaga.

Beži, dete!

Beži, od teh občih, dete,

od njih znanja, njih cerkva,

in od njih mentalitete,

je smrdljiva, a velja...

 

Beži, od njih trdoglavih,

praznosrčnih, v nek svoj šir,

od sebičnih, in goltavih,

najdi sebi, v samem, mir!

 

Beži, od te vse zalege,

in potrpi kar imaš,

so živalske vse njih sprege,

ti pa kakor Človek znaš!