Med
ljubšimi mi fizikalnimi izkazovanji je, zagotovo, inercija. Po njej vse poteka
v smeri, v kateri je zastavljeno, s tem, da po poti pridobiva na hitrosti in
moči, pa tudi posledice, težave, postajajo vse večje, vse močnejše, vse manj
razrešljive, dokler celo do tega ne dospejo, da jih ni več moč razreševati…
Kakor
vse, tako tudi moje življenje poteka po inerciji. Dolgo nazaj je, kar sem
zastavil krčiti svoj svet, in sem začel iz njega izločati vse neresnično, ne
glede na to, ali se je izkazovalo kot posledica običajne, »zdrave« neumnosti,
ali kot posledica namernega zavajanja, potemtakem laži. In sem začel izločevati
tudi vse »odlike«, ki obče »krasijo«, od neumnosti, sebičnosti,
preračunljivosti, hinavščine naprej…
S tem
je moj svet postajal vse manjši, po obsegu, a vse čistejši, vrednejši, obenem
močnejši, kajti, verjemi – bolje imeti na svoji strani enega ramba, kot pa
desetnijo vsakdanjih uniformirancev…
S tem
se je, v mojem svetu, manjšalo število tistih, ki še smejo v njem biti, pomeni,
da sem sočasno breme nase prelagal, česar ne bi zmogel, ko ne bi, s takšnim
ravnanjem, samega sebe krepil, ko ne bi postajal vse močnejši. V verjetju
tistemu, kar vrednotim, v sledenju taistemu, v samozavesti, v zmožnosti za to,
da se v bistvu sam soočam z vsemi zapleti, s katerimi mi postreže življenje.
Načeloma
je lažje, baje, če jih je krog tebe za neke stotnije, kot če si sam, čeprav –
načeloma samo, pri običajnih zadevah, dočim se pri nekih drugih zadeva sila
zapleta, s tem, ko se samo poslabša…
Povprečnež
že tako in tako ni zmožen sam, pa – bolj kot rine v napačno smer, več jih krog
sebe potrebuje, da bi ga izvlekli iz napak, čeprav… eden prelepih absurdov
življenja je tisti, ki govori o tem, da so znanje, sposobnosti, razumevanje, ne
nazadnje pripravljenost po dejanskem odrekanju sebi, v korist drugega – skregani
s številčnostjo, pa običajno tisti imeti-več-krog-sebe ne pomeni drugega, kot
samo imeti-več-neuporabnega, celo škodljivega…
Absurd?!
Da, prav absurd, kajti samo življenje je nič drugega kot – seštevek absurdov!
Ne govorim o običajnem živetju, pač pa o življenju. In tako, denimo… spoznaval
sem neumnost, njene značilnosti, spoznaval psihične in duševne bolezni, in, če
za drugega ne, se jim imam zahvaliti za to, da sem z njih pomočjo smel lastne
zmožnosti ugotoviti, zmožnosti prepoznavanja določenih stanj in, ne nazadnje,
zmožnosti njihovega razreševanja, odpravljanja, čeprav… da, absurdno, vem…
čeprav prav radi spoznanj ne sodim med tiste, ki vedo, da je vsakomur treba
pomagati, obenem pa so se moje zmožnosti znašle v navidezni zgolj zagati, ker –
niso pripravljene vsevprek učinkovati, pač pa so na voljo izključno tistim, ki
so mojega časa vredni! Teh je pa malo, tudi takrat, kadar do konca svojo
uvidevnost raztegnem…
Pravijo,
da za vsako rit palica raste. Jaz sem to palico že spoznal, velikokrat, ko me
je bila prek pleč, ker drugače ni znala tistega »hvala« poreči. Pa sem ji raje
zamah odvzel, s tem, ko sem nadaljeval s krčenjem, četudi…
Da,
prija, ne rečem, tu in tam, celo verjeti v neke čudeže, pa čeprav sem jih že
vse kot neobstoječe spoznal, a nikakor ne prija takrat, ko več ne pristajaš na
samo-slepitev, pa očem dovoliš, da začnejo povsem nečudežno zaznavati, v teh »čudežih«.
In je bolje pravljice odmisliti, docela, kot karkoli drugega…
Ja,
inercija. »Čas ves pozdravi«, modrost občosti. Kakopak, »pozdravi«, in to
dejansko vse, a šele takrat, ko se ta vse pod rušo znajde, pa ga nič več ne
more pestiti. Z vsem ostalim pa… dejansko raste palica za vsako rit, dejansko
se stanja iz časa v čas samo bolj zapletajo, pa je tako malo osnove, da bi
verjel tistemu občemu o zadovoljnem njih živetju, da raje ne verjamem. Ne gre
drugače, ko zastaviš srati v jamo, v kateri se nahajaš, ni druge, kot da ti
govno vse bolj navzgor sili… s čemer se tudi sam spreminjaš vanj, glede na to,
da te, očitno, ne moti njegovo kopičenje, pa da bi mu skušal ubežati. In,
resnici na ljubo, ne predstavljam si zadovoljstva, do katerega bi govno uspelo
dospeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar