Dobremu
je nepravilnost napaka, sprijenemu je navada. Napake odpuščam, navad nikoli.
Škoda
dobrote, da jo sebičnosti izkazuješ, je kakor da bi jo v jamo brez dna metal,
da se nekje globoko v dreku znajde.
Absurd,
ko ugotoviš, da si preveč iskal, a si iskal samo človeka, in to v svetu, ki naj
bi bil človeški!
Meje
običajnosti me odbijajo, vneto pa zagovarjam ločnice, do katerih oni ne segajo,
in je med njimi tudi tista, ki deli na Dobro in na Slabo, na ne-sebično in na
sebično, na uvidevno in na preračunljivo, pokvarjeno. In prek teh meja sebi ne
dopuščam, obenem pa tistim na drugi strani ne pustim k sebi. Nič več, sem
prevečkrat plačal za zaupanje.
Za
živet potrebujem človeka, za umret pa kot. Kaže, da me je živetje napak
razumelo, pa mi je za živega dalo kot, medtem ko bom človeka v zagrobnem
odmislil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar