Ne s ceste…

Res nočem, ne, nočem, da s ceste mi krene

karkoli spet, znova, v življenje,

na cesti mi ni lepote nobene,

le smet, ki se druži v smetenje…

 

Na trati vsaj zmorem nek cvet poiskati,

in žužka, ki želji sme biti,

ob cvetu za hipec v lepoti zastati,

ob žužku naravo slaviti…

 

Ne, nočem, res nočem, da s ceste mi krene,

v nebo se prevečkrat podajam,

pa tudi takrat, kadar zvezda ovene,

mu zvesto naprej še ostajam…

 

Na tleh namreč ni, res, ničesar tam ni,

umazano vse, in pljunki, in smrad,

in vetrič, ki žene v različne smeri

vse tisto, kar ni, da imel bi ga rad…

 

Na trati vsaj zmorem med trave sanjave,

in leči, v miru, v misli obdan,

pa da mi zapoje z nebeške planjave…

medtem ko mi cesta za večnost je stran.