V pripravljanju…

… na odhod. Pravzaprav v pripravljanju na dospetje mojega čivkca. Samo še dan moram prej zaznati, pa to poskušam ob kavi narediti…

 

Sinoči je kar nekaj časa deževalo. Sicer količina padavin ne bo bistveno vplivala na napitost prsti, jo je predolgo žeja pestila, a vsaj nekaj. In tudi v bazenu je zdaj nekoliko drugačna voda, dežinke so se tisti iz pipe pridružile. Pa bo za neopazen delček lepše mrtvaka plavati…

 

Zidovi so tako pregreti, da se je zrak v prostoru ohladil na celih trideset, kljub zračenju. A se vsaj dihati da, ni sparno, kot je bilo v preteklih dneh. In tudi jutranja meglica se je pojavila, a upam, da se čim prej odpravi na pot, pa da sonce čim prej začne božati bazen. Včeraj, pred dežjem, je imela voda vsaj nekih šestindvajset, sedemindvajset stopinj…

 

Najin biti-doma bova zastavila z razreševanjem neke težave, kajti – ne dvomim v to, da ne bo potrebno najprej ugotoviti čemu bova dala prednost, čofotanju ali pripravi kosila. Teden dni nazaj je bilo lažje, prva dva dneva je zmogla uživati v vodi čeprav je bila sama v bazenu, kasneje se je odločila, da za veselje potrebuje mojo prisotnost. A bova že, ne nazadnje – ko ne bi bilo zapletov, nekih problemov, bi čas še bolj v prazno šinil, kot že sicer zna.

 

Težave niso zato, da jih odpravljamo, pač pa zato, da sploh zmoremo sebe ugotavljati. To kar nam prija, in kaj ne, to, česa smo zmožni, in česa ne, to, ali se nas sploh splača zaznati, ali smo zgolj nek drobec časa, ki niti prinesti ni utegnil, pa tudi odnesti ničesar nima…

 

Kakorkoli že… kava, ob njej nekaj do filtra nabranih, pa kopalnica, potem pa veselju naproti… in dvomim v to, da bi nama vremensko dogajanje utegnilo s slabimi dnevi postreči.