Mlaka

Mlaka, žabji raj!

V njej tekmuje žabja srenja,

kdo je spretnejše postave,

kdo bolj pronicljive glave,

kdo glasneje se napenja,

ko slavi svoj rodni kraj…

In preštevajo si krake,

merijo, če so po meri,

zadovoljstvo si budijo

ko se v nedogled delijo,

v svoji majhni žabji veri,

na »ta prave« in levake…

Zanimiva je njih sreča:

Vsakdo vsakomur se klanja,

večno slavo žabjo poje,

neubrano, vsak po svoje,

da v širen dalj odzvanja:
V mlaki voda je stoječa…

Ko vali zašumijo...

Pristan odeva

se v lunino kopreno,

in val prepleta peno

v pripovedi morjá…

oblak sameva,

noseč podobo njeno

drsi, počasi, leno,

prav tja, na kraj sveta…

V drsenju...

Drsi hrepeneče, kot list prek gladine,

v neskončnost dotikov mehko moja dlan,

in prav trepetavo, kot vetrič med travo,

razvlači neskončnost hotenja v dan…

Oči se prepletajo v širne globine,

razblini se svet, le dehteča midva,

v nebo se je mavrica zlila sanjavo,

obarvana v tople utripe srca…

Zaplešejo pravljice svoje povesti,

se sleherni cvet je v metulje odel,

in zvezde posute po najini cesti…

prek nje vsak korak je puhtenja napev.

Spokoj peklenskih trat

V spokoj leži,

ki menjal svoje staro je življenje,

za mlado smrt;

ga vselej je gonilo hrepenenje,

in zdaj problem ta v kali je zatrt…

Zgolj tiho spi.

V neslišnost zmore stišati smrčanje

mrtvaški prt.

Še živemu so izpuhtele sanje,

in up vse do kosti je bil obžrt…

V črni jami črna duša,

in rajski spev peklenskih trat,

kdor nikdar prek neba ne skuša,

ne ve kam zvezda leže spat…

V črni jami požrtija,

pogoltnim črvom se mudi,

jih nekaj se goreče zvija

še krog sredinca, ki štrli…

Na dnu nekje,

iščoče duše, ki je nehala iskati,

nasmeh greni:

hudič zgolj ve,

čemu odločil se je tiste kaznovati,

ki ne spusti

jih v rajski spev peklenskih trat,

tja na nebo, kjer zvezda trudna leže spat…

Zgolj čudak...

Molčiš. In gledaš

kar ti je dano začutiti,

številne trnjehodne niti

posejane

v dlani...

morda se ne zavedaš

bolesti vseh, solza,

in nožev ostrih prek neba,

in rane,

ob rani...

Predanost ti oči topli,

ko me postavljaš na nek tron...

a jaz sem zgolj čudak, patron,

v cvetove zroč,

in v zvezdoštetje...

In dviga me, hkrati straši,

da v meni zreš prav vse, kar šteje,

ker nočem, da veter ko zaveje

v poslednjo mojo noč,

te zruši neimetje...

Molčiš. In daješ se mi v branje.

Že dolgo več ne preseneča,

da zmoreva tudi molčeča

v nasmeh, in v solzo, v sanje...

A vendar, res, sem zgolj čudak,

ki zmore le iz sebe dati,

in ne želi si, da zastati

bi se odločil tvoj korak...

takrat, ko iz oči

srce mi izpuhti..

Mišje povolilna...

Miška, luknjica, in sir...

V nos vabečnost se dišavi,

s strahom lakota opravi

in spuste se tačke v dir...

Past že na pogled se gabi...

starost jo je pogrdila,

je premnogo duš izpila,

a še vedno hitro grabi...

Pleše, kroži, preizkuša...

vsak grižljaj je dlje od krize,

malo tu in tam zagrize

in vzmeti naklep posluša...

Včasih pravljice živijo...

varuh duh, miška sirota,

lepša so, po novem, pota,

ki v pasti objem drobijo...

Radost že bodočnost zida...

luknjica, družina zbrana,

košček sira, dušna hrana...

blagor skromnosti uvida!

Tak pač sem!

Vselej nova pota…

marsikdaj jih zmota

je krasila,

bogatila,

a bi noga spet krenila!

Vselej iste sanje…

redkim mar je zanje,

je zamuda

kanček truda,

zanesljiva pot bolj mila.

Vzori? Za začetek…

prazen je povzetek,

ko po tuje

se potuje,

zgolj v smeri napotila.

Tudi v lastno škodo…

kaj mi, k vragu, bodo

prazne flance

izpod štance,

sen, ki vest bi ga grenila?!

Mnogim brez razlage…

ni izkušnje brez podlage,

ne razkrije

čarovnije

solza, ki še ni kanila.