Iiiiiiiiha...

Nevreden dobrega je ta,
ki v nedogled po vsem hlasta,
in zlahka skaže, da le zver je,
ki vse uniči in poserje!

Razum je dan v obvladovanje,
in kjer ga ni, je takšno stanje:
resnic nešteto, a vse plitke,
značaj pa lepa slika ritke.

Zoblačna

Odela sta se v mašne gvante,

gospod Hudič in brat mu bog,

najela glasne muzikante,

zroč Zemljo, in nek nov njen krog…

Je prst presuha, žejna čaka,

človeček pa priročna uš,

prav zlahka tujo kri pretaka,

v imenu nekih večnih duš…

Ti kriv si, bog veli Hudiču,

napol pijan, sijočih uh,

ker ti človeškemu si niču

s pogoltnostjo namazal kruh…

In godci godejo razgreti,

neštete pesmi svetih krav,

vse bolj v očeh je mržnjo zreti,

brez mask se čas je v ples podal…

Ah, ne, se zlodej noče dati,

sam dobro veš, da kriv si ti:

si moral z blatom se igrati,

češ da se s časom pozlati…

In sta objeta vkup nagnila,

pospravljena, brez vseh zamer,

z oblakom si pogled zakrila

na steklo, ponorelo zver…

Blagoslovljen božič in hepi nju jer...

Na Zemlji po starem vse novo se kaže,
neumnost je večna, ni treba skrbet,
zgrajeno razruši, vse čisto umaže,
najraje takrat, ko rešuje svoj svet...
Nje glavna značilnost je čudežno stanje:
vse ve, in vse zna, vsaj tako se ji zdi.
Bi k nebu, pogreza pa v lastno se sranje,
ko s starih napak zgolj do novih hiti...

Zgodbica o (ne)videti...

Videčemu je pot sila enostavna. Velikokrat je že hodil po njej, malodane vsak korak mu je znan, le tiste vsakodnevne spremembe mora zaznati, pa bo varno hodil...

Enostavno mora biti, hoditi po tej poti, je razmišljal slepec. Videči mu je že velikokrat pripovedoval o njej, sleherno malenkost si je vtisnil v spomin, dobro ve, da je že po nekaj metrih prvi ovinek, za njim del ravnine, brez kamenja, ki bi utegnilo spotikati... prav lepo se bo sprehoditi po tej poti, je ugotavljal, niti palice ne potrebujem, se bom brez nje bolj sproščeno počutil...

In se je odpravil na pot, na taisto, o kateri je velikokrat poslušal, in mu je bila potemtakem poznana, celo dobro poznana. Pogumno je zakorakal, samo... revež, ni vedel, da so se prav tistega dne odločili popravljati vodovodne cevi, ki so že nekaj časa puščale, in so skopali jarek, da so do njih dospeli... in prav prek poti so ga morali skopati, prek poti, za katero je bil slepec še kako prepričan, da jo pozna!

Morala zgodbe? Hm... o morali je dandanes skorajda težko govoriti, podobno tudi o uku, a kljub temu: poskusi ta “(ne)videti” zamenjati z “(ne)imeti celovit(ega) vpogled(a)”, ali pa z “(ne)razumeti”, in hipoma se bo prikazal odgovor na vprašanje “kako to, da je vse slabše, kljub temu, da se k boljšemu trudimo”?!