»Veliki ljudje« in »človeštvo«

»Veliki ljudje izmislijo sami sebe,« navedek, ob katerem se kaže malček zaustaviti…

Res je, lepo je ugotoviti lastno ustvarjalnost. Pravzaprav ugotovitev sploh ni težka, kajti ustvarjalnost te dobesedno sili, na prijetne načine, da jo izkazuješ, potemtakem jo odkriješ povsem samoumevno. In še lepše je ugotoviti zmožnost razumevanja, nečesa, česarkoli, tistega pač, do česar te predhodno zanimanje, posledično določena količina (pred)znanja, privede. In to razumevanje, ki se tudi, kakor sama ustvarjalnost, izkaže samo od sebe, je vodilo do tega, da zmoreš vsebinsko delovati, da zmoreš vsebinsko, in predvsem na bolje, spreminjati določena dejstva, dejanska, obstoječa stanja.

Pravzaprav so vse te zadeve, ustvarjalnost, zmožnost razumevanja in, naknadno, zmožnost spreminjanja, tiste, ki porajajo oz. oblikujejo vse tiste podatke, o katerih se učimo, podatke, katerim pravimo – znanje.

Sleherno človeško bitje, psihično neokvarjeno, razpolaga s temi vsebinami! Že samo primerjava številčnosti raznih »odkriteljev«, »izumiteljev«, »modrecev«… v odnosu do preostalih, do t. im. »človeštva«, kaže na tista (dobra) 2 odstotka v Gausovi krivulji, ki razumski del dvonoge populacije razlikujeta od vseh ostalih, povprečnih in podpovprečnih, od »človeštva«. Lažnega, domnevnega, tozadevnega človeštva, saj gre za osebke, ki so drug drugemu kopije lastnih predhodnikov, in se med seboj vsebinsko ne razlikujejo, pač pa so razlike med njimi obstranske, v izvedbenih podobah, kajti – če si veren, če ne temeljiš na dejstvih, pač pa pravljice oblikujejo tvoja »prepričanja«, potem je povsem vseeno, če veruješ v Jezusa, Alaha, Budo… ali v sveto koka-kolo, ali pa si, še najbližje naravnemu, animist, ki veruje, da ima sleherna travna zel svojo dušo, svojo življenjsko odločitev in zgodbo.

Ni »velikih« in »malih ljudi«, so samo ljudje, ki so s svojimi zmožnostmi uspeli dospeti do obče uveljavljenosti, in tisti, katerim okoliščine tega ne omogočajo. Kakor, na drugi strani, ni »velikih« in »malih« človejakov, so le naštancane milijarde vsebinsko neprepoznavnih, značajsko (in vselej) prilagodljivih bitij, ki se, kakor vse nagonske podobe, izkazujejo kot odsevi okoliščin, znotraj katerih se znajdejo.

Ne, veliki ljudje ne izmislijo samih sebe, ljudje so unikatna bitja, katerim pa je skupna, v osnovi, ena sama danost – delujejo razumsko, zaradi česar jim je tudi umevanje vsega ostalega skupno, kajti drugačnost, ob upoštevanju (enih in istih) dejstev, preprosto ni realna. Mokro je mokro, grdo je grdo…razumu ustrezno pa razumu ustrezno vsem, ki razum premorejo.

Razum vs nagoni

Pri uporabljenem grafičnem prikazu je potrebno upoštevati sledeče:

1.      prikaz NE predstavlja (številčnega) razmerja med razumskimi bitji (ljudmi) in preostalimi, nagonskimi, saj je število razumskih bitij v odnosu do nagonskih ZANEMARLJIVO. Že v okviru dvonoge populacije, t. im. človeštva, je moč govoriti o le DVEH ODSTOTKIH razumsko delujočih bitij oz. ljudi;

2.      po vprašanju umskega delovanja (razmišljanja, dojemanja, ugotavljanja…) je med razumskimi bitji in nagonskimi popolna kontradiktornost, ki bi jo, matematično, lahko opisali kot razliko v vrednosti 180 stopinj. Gre potemtakem za dva povsem nasprotujoča si pola miselnega obstajanja, zaradi česar so povsem nasprotujoče si tudi posledice delovanja obeh polov. Od tod v zgodovini nihanja, od obdobja razvoja (obdobja, v katerih ima odločujočo vlogo človek), do obdobja razkroja (obdobja, v katerih ima odločujočo vlogo človejak);

3.      stanje psihično obolelega človeka je lahko, v odvisnosti od teže obolenja, povsem identično običajnemu, normalnemu  stanju človejaka, z drugimi besedami – tudi človek, psihično obolel zaradi delovanja (večinskega človejaškega) okolja, zmore postati povsem nagonsko, NErazumsko izkazujoče se bitje;

4.      razum in nagoni se medsebojno izključujejo, kar pomeni, da (psihično zdrav) človek zmore BRZDATI svoje nagone, in delovati (čeprav v lastno škodo) popolnoma razumsko, dočim nagonskemu bitju NI dana razumskost! Zaradi tega tudi nikdar ne zmore biti docela socializirano, saj slej ko prej (če ne prej, potem v zanj kritičnih razmerah oz. stanjih) sledi nagonom.

Od roba do groba

Kot čopič, od roba, prek roba, do groba,

barvita svetloba, in sence čudes,

življenje varljivka, le smrt je zvestoba,

počaka, dočaka v stremljenjih svoj ples!

Bolj malo jih je, ki v obilju ničevja

med plodna vejevja potiskajo svet,

spakuje se čas, zagreni sredi plevja,

ki se je podalo vse lepo zatret!