Se veter potepa…

Potepa se veter v dan.

Nebo je postlano,

v sivino obdano,

obliž preko sončevih ran…

Potepa se veter v dan.

V širjave ga nosi,

da tam ga raztrosi,

da leže v objem svojih sanj…

So meni uspešno pošle.

Ko ti svinjarije

življenje razkrije,

sanjarjenja želja zamre…

Ni meni obliža, ni leka.

Podobe razkrite

ne bodo umite

dokler mi v grenkobi odteka…

Potepa se veter v dan.

Bi z njim se podal,

ko smel bi, in znal,

ko kam bi imel, daleč stran…

Potepa se veter v dan.

Ni smradu neba,

da ubija, svinja,

pa piha vesel, razigran.

Razmišljanje iz kota – delavni, pridni in pošteni…

Zase trdijo, da so delavni, pridni in pošteni, da častijo delo, celo praznujejo ga, zlasti takrat, kadar praznik omogoči – odmik od dela…

Marsikaj sem počel, ne samo v času »služenja cesarju« in nabiranja pokojninske dobe, pač pa tudi v dijaško-študentskih letih, ko sem dobršen del prostega časa namenil opravljanju nekih del. In to, kar sem počel, sem večinoma, skorajda v celoti, počel v gospodarstvu, v različnih podjetjih, na različnih področjih, potemtakem tudi v različnih kolektivih, pa mi je bilo mnoštvo teh »pridnih« dano v spoznavanje…

 

Tudi osel je priden, in tudi osla zmoreš premakniti, v »pridnost«, takrat, ko trmari in se zaustavi, s korenčkom. Zanj, če ga pred nosom vidi, bo dokaj hitro v svojo »pridnost« povlekel voz…

Spoznaval sem radikalne spremembe, v delavnih okoljih, povzročene prav zaradi te, zgolj tozadevne, delavnosti, pridnosti in poštenosti. Od uvajanja delavnih norm, prek organizacije delavnega nadzora, preverjanja dejanskosti raznih bolniških odsotnosti, pa vse do fizičnega preverjanja »poštenosti«, ob koncu delavnega časa in pri izhodu iz podjetja, obenem pa sem prevečkrat slišal določene trditve, ki se, vsaj mojemu načinu dojemanja, zdijo popolno nasprotje že prislovični delavnosti, pridnosti in poštenosti…

 

Tega se ne splača delati, je, denimo, ena od teh trditev. Nihče me ne more tako slabo plačati, kot zmorem slabo delati, je druga. Saj bi delal več, ko bi mi več tudi plačali, tretja…

Poslušal sem tudi o tem, kako je dokaz slovenske pridnosti v tem, da pa »v Nemčiji vsi pridno delajo, potemtakem so naši delavci zares pridni«…

 

O čem pa dejansko govorijo takšne trditve? O tem, da bi častili neko delo, samo po sebi, zagotovo ne! Potemtakem tudi ne o tem, da bi sami od sebe skušali čim bolj odgovorno in korektno to delo opraviti. Ne, govorijo o nečem popolnoma drugem, o tem, da je delo – nujno zlo, in ga praviloma opravljajo samo radi tega, ker ga, pač, morajo opravljati. Bodisi zaradi tega, ker sicer ne bodo dospeli do neke osnovne socialne varnosti, ker jih delodajalec ne bo zaposloval, in jim ne bo plač izplačeval, bodisi zaradi tega, ker, na povsem zasebnem področju, brez dela ne bodo dospeli do realizacije nekih svojih, v materialno imetje, usmerjenih želja. O ničemer drugem, kajti…

 

Ko bi bili zares delavni, pridni in pošteni, potem…

… bi skušali takrat, ko neko delo opravijo, a so še vedno na delavnem mestu, pridobiti dodatnega, da bi še več opravili…

… bi jih ne bi bilo potrebno z normami siliti k večji »produktivnosti«, pač pa bi jih bilo potrebno brzdati, jih upočasnjevati, pri delu, da se ne bi izčrpali…

… bi pri vsakem delodajalcu, ne glede na višino plače, delo opravljali korektno, in odgovorno, v smislu »če sem za nekaj prevzel odgovornost, potem bom to tudi odgovorno opravil« (ne oziraje se na tisti »kaj bom pa jaz imel od tega«, še zlasti zaradi tega ne, ker ob nastopu dela veš za kakšno plačilo boš delal)…

 

Njim je, tako kot uvodoma omenjenemu oslu, pomemben rezultat, tisti, katerega bodo sami uživali (ne skupnost!), njim je pomembno dospetje do cilja, in niti pod razno sama pot, ki do tega cilja vodi, medtem ko…

Vidiš, pri človeku pa je POVSEM drugače! Človek uživa v nekem snovanju, uživa v tem, ko se podaja to snovanje realizirati, uživa v soočanju s preprekami in v njihovem premagovanju, uživa v tem, da vidi kako za njegovim delom nekaj ostaja… medtem ko takrat, ko dospe do cilja, po nekem kratkem času zadovoljstva (nad uspešnostjo opravljenega) začuti praznino, iz katere se porodi potreba, neomajna, po tem, da z nečim novim zastavi! In ga ni potrebno ne priganjati, ali moledovati, ne nadzorovati, mu »korenčkov« ponujati, mu s kaznimi pretiti, ne, sama potreba po tem, da izpolni zasnovano, mu je edino možno (potemtakem tudi največje) vodilo pri opravljanju dela. In bo, zlahka, po tem, ko neko delo opravi, v opravljenem našel tisti »ma, morda pa bi še bolje zmogel«, in ga bo prav ta dvom, to, četudi zgolj v pomisleku izkazano nezadovoljstvo, gnalo v to, da bo naslednjič skušal še bolje. In mu bo samo opravljeno delo vir zadovoljstva, in ne plačilo (ki je, običajno, povsem v nesorazmerju z izkazanim trudom, delom, potemtakem praviloma – slabo).

 

Ko bi svoje življenje živel po načelu »ne/splačati se«, potem se večine tistega, česar sem se lotil, in opravil, sploh lotil ne bi! Ne bi, denimo, »direktoroval«, še prej »šefoval« (ma, vprašanje je, če bi sploh kakšno delo opravljal, med vsemi, ki sem jih, skozi svojo zaposlenost), ne bi, ne nazadnje, ene same vrstice zapisal, kaj šele prevajal (vse prevode, in ni jih ravno malo, sem opravil povsem brezplačno, edino nadomestilo mi je bilo zadovoljstvo tistega, ki je prevod želel, moje zadovoljstvo, ob uspelem delu, in nekaj izvodov prevedenega), da o tem, koliko svojega življenja sem namenil »vlečenju iz dreka«, nekih drugih, potemtakem zahtevnim, mučnim opravilom, katerih še zdaleč povprečnost, tudi »strokovna«, ni sposobna niti dojeti, kaj šele opraviti, sploh ne govorim. Tudi »sadjaril« ne bi, sedaj, ko bi mi bil pridelek, celo nek zaslužek, merodajen pri odločanju o tem, kar bom počel!

 

Da, človeku je nič-početi, »gledati v zrak«, »dati vse štiri od sebe«… mučna zadeva, mu je pravzaprav smrt, ali vsaj umiranje, stran-metanje-življenja, dočim je tem »delavnim, pridnim in poštenim« sleherni dan brez dela, brez nekih obveznosti, čisti užitek! In, v tolažbo jim, pripišem: tudi osel na identičen način brezdelje uživa. Čeprav…

 

Da mi ne bi kdorkoli očital, češ da sem se na osle spravil, da imam nekaj proti njim – ni res, celo ljub(k)i so mi, kadar imajo štiri noge, seveda.

Homo Sapiens, te bo »sodobni človek« izničil?!

»Znanost«, da, namenoma zapisujem v navednicah, »ve«, da obstaja »sodobni človek«, in ga prešteva celo v več kot osmih milijardah.

Znanost bi morala vedeti, da, še vedno, obstaja Homo Sapiens, edino razumsko bitje, v vsem znanem nam svetu, potemtakem edino bitje, katero je, dejansko, človek. In ga je moč prešteti v manj kot dvestotih milijonih.

 

Res je, zaradi križanja s človekom je »sodobni človek«, skozi deset tisočletja, zapopadel človekovo podobo, izgled, a ni zmogel, žal, dospeti tudi do tistega znotraj, do vsebine, specifične, ki je izključno človeku dana. Najprej do razuma, posledično do povsem drugačnega razmišljanja, in čustvovanja, kot je značilno za »sodobnega človeka«, še bolj posledično do povsem drugačnega izkazovanja, povsem drugačnega obstajanja, kot je obstajanje »sodobnega človeka«. Le-ta se namreč, kot vsa nagonska bitja, izkazuje po pravilih boja-za-obstanek, pri čemer mu je smisel (njegovega) živetja da-mi-je-čim-bolje, in poleg zadovoljevanja nekih psihofizičnih potreb, značilnih za ves nagonski svet, česa drugega ne zmore izkazati, dočim…

 

Razni platoni, galilei, degaji, puškini, tesle, kolumbi… svoja življenja so posvečali nekim ciljem, vrednotam, sledeč potrebi, notranji, kakopak, po odkrivanju oziroma ugotavljanju, po tvornosti in tvorjenju… in jim hranjenje ni bilo cilj, pač pa zgolj zadovoljitev osnovnih potreb telesa, in jim pridobivanje sebi ni bilo vodilo, pač pa so sebe, svoj trud, svoje življenje namenjali – pridobivanju vseh, pridobivanju celote, porajanjem kakovostnih, vsebinskih, sprememb na planetu. Da, brez njih, preredkih, bi bile, še vedno, votline, nabiranje plodov, lovljenje mesa… še vedno bi preprosti medmeti izkazovali (govorno) sporazumevanje… še vedno bi bili plenilci in plen hkrati… obstajajoči, morda, nekih trideset let, in prav nič dlje.

 

Tudi žival zmore graditi, od nje se je tudi človek učil. Pa gradi cela naselja, ne samo posamičnih nekih gnezd, brlogov, mrež.

Tudi žival zmore hoditi na delo, ne nazadnje to nenehno počne, ko bodisi urejuje »vrt«, bodisi skrbi za to, da se med »vrtnarji« ne bi nemoč razširila.

Tudi žival se zna oblačiti, o čemer priča slednji rak, ki se v zapuščeno lupino školjke naseli.

Tudi uporabljati »javna prevozna sredstva« zna, o tem lepo pričajo bolha, klop, glista.

Tudi žival ima svoje podobe govorice, sporazumevanja, in pisanja. In ima svoje šolstvo, ki skrbi izključno za tisti kar-se-janezek-nauči-to-janez-zna, za golo ponavljanje v nedogled ponavljajočih se vsebin.

Tudi žival »pozna« svet, kolikor ga je zmožna videti, in dojeti, z vrha nekega mravljišča, s kroženja po nekih petstotih hektarjih površine, le…

Še nisem slišal, da bi neka žival, katerakoli, uvajala pravne, in tudi siceršnje norme sobivanja, da bi okoliščine sebi v prid spreminjala, še nisem slišal, da bi si nek pingvin zagotovil vsaj znosne pogoje bivanja sredi »afrike«, ali obratno, da bi nilskemu konju znesle hladne vode severa… in tudi o tem še nisem slišal, kakopak, da bi neke, četudi »zgolj« tehnološke izboljšave porajale, izsnovale piramide, knjige, jedilni pribor… pa čeprav – da, tudi živali znajo uporabljati orodje, kakopak, tisto povsem preprosto, v »naravi« najdeno, potemtakem…

 

Potemtakem je dejansko izključno razum tista značilnost, tista danost, vsebina, ki zmore ločnico potegniti med nagonskim svetom in človekom, izključno razum! In je nerodna zadeva, sila nerodna, kajti v vsem »človeštvu« ga niti za pikico ni!

Iščoč človeka…

V iskanju človeka sem taval prek sveta, in odtaval na njegov konec. V iskanju Dobrote sem lastno v nič metal, misleč iskreno, da je v psu, čeprav se zmore kot plemenito bitje izkazovati, manj kot v dvonogem. A ni, žal, prej nasprotno.

 

V iskanju človeka sem odkrival, da ga je manj, krepko manj, kot je tistega, o čemer silne statistike govorijo. »Ni vse zlato, kar se sveti«, ni vse slepec, kar je slepcu podobnega, prevladujejo kače.

Tudi medved zna biti, od daleč, ali v neki pol svetlobi, podoben človeku, in celo za opice so, daleč nazaj, raziskovalci, ki so Marku Polu sledili, menili, da so drevesni ljudje. A obče oči vidijo povsem drugače, kot se zmore v dejstvih razkrivati. Za očmi pa tako in tako nekega uporabnejšega »procesorja« ni…

 

V iskanju človeka sem dospeval do porazov, razočaranj, do spoznanja o tem, da sem večino svojega življenja v nič metal, s tem, ko sem hitel pomagati, tudi s tal dvigovati… vse tisto, kar si drugega, kot so tla, ne zasluži. V iskanju človeka sem dospel do ugotovitve, da so bila malodane vsa moja prizadevanja usmerjena v nič, da bi bilo bolje, morda, ko jih ne bi spočenjal. A, če drugega ne, vsaj to sem ugotovil, da ni napačen čas, v katerem obstajam, pač pa je napačno izključno to, da – obstajam!

Razmišljanje iz kota – prijateljstvo…

Ne prijateljujem s tistimi, ki mi prikimavajo, mi ne ugovarjajo, ne nasprotujejo, s tistimi, ki me trepljajo prek hrbta in mi svoje režeče obraze prikazujejo, da bi, za mojim hrbtom, povsem drugače. Takšnih sem na stotine, če ne celo na tisoče, spoznal, vsi skupaj enega samega prijatelja niso vredni!

 

Ne prijateljujem z nekim imenom in priimkom, z neko konkretno fizično podobo, meni Lepota ni v izgledu, pa naj bo še tako namazan prek obraza, in v bleščavost odet, in mi Dobrota ni v narejenem nasmehu, in mi zmožnost ni v blišču neke pločevine, celo zlate ne, s katero se (o)kinčajo, kot srake, da bi si vidnost, upoštevanje, celo njim značilno »spoštovanje« zagotavljali. Meni so vrednosti v vsebini, le-ta pa ni minljiva, kajti tudi takrat, ko določena oseba zapusti ta svet, ostaja v nekih drugih…

 

Rad imam tiste, ki zmorejo, v dejanski svoji iskrenosti, ohranjati načelnost, potemtakem tudi etičnost, tiste, za katere vem, da se mi bodo tudi jutri, čez mesece in leta, v istih podobah prikazovali, kot so se mi poprej, in zlasti takrat, ko sem jih za sebi drage začutil. Rad imam tiste, katere zmorem spoštovati, če radi drugega ne, potem radi tega, ker ostajajo sami sebi zvesti, svojim načelom… pa četudi mi ugovarjajo, četudi me zmorejo v tri krasne poslati, a vem, da mask ne nosijo, in vem, da v njih Lepota in Dobrota trpita, izpostavljena svetu namnožene ničevosti, dejanske ničvrednosti.

 

Kakopak… so zadeve, katerih ne samo, da jih ne morem spoštovati, pač pa me dobesedno odvračajo, da sem jim, na koncu, celo na svoj breg »ubežal«. Kolikor je moč neumnosti ubežati, kakopak. Požrešnost, sebičnost, nenehno menjavanje mask (ne morem zapisati obrazov, ker le-teh, očitno, nimajo), posledično neuvidevnost, nečlovečnost… ne nazadnje tudi jalovost samega, fizičnega, obstajanja, v popolni netvornosti izkazovanega. Tvornost ni v opravljanju nekega dela, v službi, denimo, tvornost ni »fotokopiranje« že obstoječega, tvornost je ustvarjanje, graditev nečesa samosvojega, tvornost je Galileova trditev o podobi planeta, pa Kohova o bakterijah, Teslova o razsvetljavi… tvornost je v prepoznavanju (lastnih) zmožnosti, in danosti, samih po sebi obstoječih, tvornost je v tem, da izključno na osnovi tistega, kar v sebi premoreš, neke nove vsebine, podobe ustvarjaš. In je tvornost v tem, vsaj tako se praviloma izkazuje, da ti ni predvsem, ali pa izključno, za lastno rit, pač pa svoje obstajanje posvetiš, ga nameniš posledici, rezultatu svojega delovanja, ustvarjanja. In to počneš ne glede na vse ovire, na vsa spotikanja, s katerimi se, do tebe, izkazuje nesposobno, prazno, jalovo, zgolj v »žretje« usmerjeno okolje…

 

Ne potrebujem, in ne iščem, priznavanja občosti, daleč od tega, nevredni omembe niso pristojni za ugotavljanje dejanskih vrednosti, štejejo mi priznanja tistih, ki so s samimi seboj, s svojim delom, s svojih splošnim izkazovanjem dokazovali, nič kolikokrat, in tudi dokazali, da so mi najmanj enakovredni. In bolj kot dozorevaš, bolj kot rasteš, na nekih svojih področjih, manj jih smeš najti, ki bi o tvojem delu presojali! Dokler ne dospeš do polne osebnostne suverenosti, in en sam takšen ne ostane.

 

Pij malo, pij dobro, »vedo« papagaji, taisti papagaji, ki kopičijo, in jim šele v tem kopičenem boljše postaja… pa četudi sredi trohnečega listovja, in trave, h košnji kličoče, ter predvsem plevela. Ko biser iz školjke potegneš, ima neko vrednost, z morskega dna prineseno, in predvsem iz trpljenja porojeno, ko ga »štancaš« v proizvodnih obratih, se lahko vsaka »gospa« z njim (o)kinča. In je težava, pri teh, mrgolečih »gospeh« in »gospodih«, predvsem v tem, da je tisto, kar je na njih, tisto, kar so (si) nakopičili, praviloma vrednejše od tistega, s čemer se zmorejo, iz sebe, izkazati…

 

Da, prijatelju dopustim tudi to, da me v tri krasne pošlje. Lahko me, s tem, prizadene, a nikakor tako hudo, da bi mu njegovo iskrenost, spontano ravnanje, zameril. Dokler je v njem tisto, kar vrednotim, kar spoštujem. Vsem ostalim pa… na svojem bregu vsaj neposredno ne čutim njihovega delovanja, v življenje, lastno, pa jim nikakor ne dopustim.

 

Te dni sem nekaj malega slišal o »vrednotah Titovega časa«. Neumnost! Ni časa, ki bi neke svoje vrednote imel, ni persone, četudi državnega voditelja, ki bi nagonsko neumnost zmogel spremeniti, dejansko spremeniti, le za »pridno«, tozadevno moralno jo lahko naredi, s predpisi in z zapovedmi, z biriči, tožniki, sodniki in z rablji, s kaznimi… na osnovi preprostih nagonov, usmerjenih predvsem k boju za preživetje, na osnovi strahu za usodo lastne riti. Da, iz nenačelnosti, iz nemoralnosti ne moreš drugega narediti, kot zgolj zlagano »poslušnost«, toliko časa trajajočo, samo toliko, dokler obstaja strah pred posledicami. Ko pa le-ta izgine, ko odprejo vrata raznih hlevov, in ograd, takrat pa – bog ne daj spustiti jih na cvetlični vrt, kajti česar ne bodo požrli, bodo v blato poteptali!

 

Ne, ne prijateljujem s priliznjenimi nasmehi, prijateljujem z iskrenostjo, z dejansko dobroto, s poštenostjo, z moralnostjo. In tvornostjo, kakopak. Če poenostavim, s človekom!

Žalostno, a kljub temu dejstvo...

Največja, če ne celo edina, »zasluga« javnega šolstva je v tem, da iz neizobraženih bedakov ustvarja – »izobražene« bedake.

Rdečica…

Je včeraj začela rdeti,

in danes še večja rdečica

ji lega čez lica…

Nič takšnega ni ji početi,

kar sram prebudi, ga zaneti,

da v rdeče obarvan zasveti…

Še malo, pa bo, lepotica,

se Mali v veselje podala,

da se bo sladkala.

 

Še nekaj dni in se bo v temno, rdeče, obdala. In Sonko tatin bo takrat tu, pa jo bova družno ubrala, in upam, da ji bo teknila. Če nama jo kakšna ptica ne zmakne, ali cucku na pamet pade, da bi si jagodno dan popestril.