Blagor svetu…

Tudi iz občih vrst poganjajo strokovnjaki, celo znanstveniki. Pardon, »strokovnjaki« in »znanstveniki«. Takšni, katerim o njih »strokovnosti« šolska spričevala pričajo, in nič več. Takšni, ki se iz učečih »janezkov« prelevijo v »naučene janeze«, naučene ponavljanja, papagajenja…

 

Imajo tudi neke silne »teoretike«. V vseh časih so obstajali, čemu ne bi v današnjem?! In ti »teoretiki« so tudi čislani, upoštevani, ker – kako bi lahko bilo drugače, ko pa neumnost zmore videti samo tako, kot neumnost zmore videti! Vse ostalo, vse drugačno ji je nesprejemljivo, skregano z njeno »resnico«, kajti čemu bom zaupal, če ne očem, lastnim. Četudi za njimi ničesar uporabnega ni…

 

Njihove »teorije«, njihova »spoznanja« je, zlahka, moč izpodbijati, in izpodbiti, vendar samo v primeru, če – imaš komu to početi. Neumnosti ne kaže, bi bilo dokazovanje povsem jalovo, ona namreč »ve«, ona namreč »vidi«. Pomnim…

 

Nekoč, ko sem še ugotavljal obče mišljenjske (ne)zmožnosti, in sem veliko časa preživel v spletnem »pogovarjanju«, sem na brezmejno število trditev naletel, ki z realnostjo, z resnico niti zdaleč niso bile v prijateljskem odnosu. In med temi trditvami, če zapišem povsem banalen primer, je bila ta, da »… je denar kriv za vse. Ko ga ne bi bilo, bi ne bilo pohlepnih.« In podobna: »Bogastvo bi bilo potrebno odpraviti, ker kvari.«

 

Dolgo, zelo dolgo časa sem potratil, preden sem »odraslemu janezku« uspel dopovedati, da je denar, v praktičnem smislu, pozitivna zadeva, v podobi sredstva, ki je zamenjalo razne kamenčke… pa plačevanje v podobah izdelkov… pri blagovni menjavi. In da je denar mrtev, le nek material, kateremu je, dogovorno, neka vrednost dana. Pa kot tak o ničemer ne odloča, zgolj obstaja, dan v odločanje njegovim uporabnikom. In da so se prej tepli za kamenčke, za živino, ma, za vse, kar je nekdo imel, in je drug tudi hotel imeti… pomeni, da pohlep obstaja kot sestavni del narave NE-razumskih bitij, in da denar ni krivec njegovega obstanka. Glede bogastva pa – ja, je »grdo«, to bogastvo, kadar se v tujih rokah nahaja, obenem pa ne bi bilo niti malo moteče, ko bi se v »mojih«…

 

Danes ta »odrasel janezek« ostaja pri naučenem, in »ve«, da denar ni ničesar kriv, celo približno, od daleč, zna trditev pojasnjevati, a kaj, ko mu ostaja še toliko nekih drugih trditev, pri katerih se zmore zgolj kot odrasel papagaj izkazovati, govoreč neumnosti, kakopak.

 

Ni sile, prava pot je zastavljena, celo odlična… v smeri tistega filma Planet opic. Tudi opice so imele svoje »strokovnjake«, »znanstvenike«…

So imele? Mejduš, spet sem se v času usekal!

Saj ni res... a JE!

Pamet (enostavno, neposredno vzročno-posledično mišljenje) zmore ugotavljati samo neposredno, potemtakem na temelju čutnih zaznav.

 

Razum (kompleksno, celovito mišljenje) ugotavlja tudi posredno, potemtakem na temelju vsebin, ki čutnim zaznavam niso dosegljive, vsebin, ki neposredno niso vidne, otipljive, slišne ter sluhu in okušanju na razpolago dane.

 

Če ponazorim zapisano razliko, in to naredim s povsem banalnim primerom, potem zapišem: pamet je »vedela«, na osnovi tega, kar je (zgolj) videla, da se-sonce-vrti-okoli-zemlje… dočim je razum zmogel dospeti do ugotovitve, ki je skladna z dejanskim stanjem, z resnico.

In takšnih razlik v videnju, posledično v »razumevanju« in razumevanju, mrgoli, tudi v današnjih, v vseh časih. In zaradi tega obstaja nepregledna količina tistih različnih »po svoje«, med katerimi vsak dobesedno NE-resnico kot sebi sprejemljivo »resnico« vidi.

 

Malo je uporabnih možganov na svetu, takšnih, ki zmorejo do dejstev dospevati, absolutna večina jih služi zgolj za neko sprotno, bolj ali manj uspešno, razreševanje praktičnih vprašanj, problemov. Nič več.

Ko do časa pride...

Tudi sebičnost zase »ve«, da je dobra, in da se »razdaja«. Kakopak, kot takšna se izkazuje takrat, kadar ima čas, in v »razdajanju« ni »dobra« na nekem drugem področju, na katerem sebi do zadovoljstva dospeva.

Pazi na to kako živiš!

Premalo je ljudi, da bi si kdorkoli med njimi smel dovoliti – biti žival!

V čakanju do dočakanja…

Sem se že v pričakovanje preselil. Danes namreč pride Mali, sinko, mlajši od obeh. Sedemindvajset jih bo kmalu nanizal. In ga navzgor gledam, ker je višji od mene.

 

Zna biti preresen za svoja leta. Celo tako, da bi se o neki »zamorjenosti« dalo ugotavljati. Na bolečinah temelječi. Žal.

Zna biti »nezrel«, razposajen, tudi v-prazno-čas-razmetavajoč, potemtakem marsikomu neprimeren, za svoja leta. Na srečo!

Življenje je oboje, je svetloba, in je tema. In je prav, da se kot takšno tudi izkazuje. Ter priporočljivo, da to v nekih »pravih merah« počne. In je prav, da se s spontanostjo, z iskrenostjo izkazuje. Vsaj v človekovem svetu je to pravilno, dočim v svetu mask, pretvarjanj…

 

Je dobro bitje. Predobro za ta svet. Nikoli ne bo prosperiral tako, kot zmorejo »prosperirati«. Nikoli ne bo na tuj račun. Nikoli ne bo nekim lastnim interesom prednosti dajal pred čutenjem tistega pravilnega, dopustnega, moralnega. In bi skoraj zapisal, da se mi zaradi tega smisli, a raje zapišem, da mi je prav zaradi tega toliko ljubši, kakor mi je ljub vsakdo, ki raje nase trpljenje prevzema, kot da bi ga drugim povzročal.

 

Nekoč sem poznal, celo imel, štiri takšna bitja. Ostala so mi tri, moji starejši. Za Malčico je še krepko prezgodaj, da bi ji opis sestavljal. Še niti stopila ni v svet, pa se v njem tudi izkazovati ne more. A če bo tudi ona po meni… bom lahko dejal, da se mi štirje smilijo, spet štirje, a jih imam prav radi tega rad, da jih bolj imeti ne bi mogel.

 

Jedilnik sva že dogovorila. Ni bilo težko, le dve možnosti sem mu ponudil v izbiro. Pogovora pa v naprej ne opredeljujeva. Bo stekel tako, kot bo, spontano. In se bodo vsebine odpirale, bolj kot ne, same od sebe. Jaz bom le toliko pazil, nase, da pri določenih ne bom v pretirane globine, in širine, silil. Mali je namreč zasidran na svojem mnenju, in je prav tako. Je njegovo, sam ga je pridelal, ni, in nikoli ne bo janezek-ki-v-janeza-zraste, po vsem, in zlasti po »znanju«. Obenem pa je še krepko premlad, da bi poznal zadevo, o kateri govori, življenje. Le deloma se mu je razkrilo, do sedaj, največja razkritja ga šele čakajo…

 

Kdo ve, morda bova tudi kakšno partijo šaha zastavila. Rad šahira. In mu delajo možgani. Tudi sicer, za tiste zadeve, kakopak, katere ga zanimajo. In o katerih se je z njim moč krepko plodneje pogovarjati, kljub njegovi mladosti, kot z malodane vsemi ostalimi, katere sem imel priložnost spoznati. Le sanjač je, letom primerno, in to sila naiven sanjač. Drugače mu ne znese, je preveč dober… pa dobroto povprek pričakuje, preveč iskren… pa enako išče v okolju, preveč samokritičen… misleč, da ne sodi v izjemne redkosti. Naj kar bo, sanjač, mu bo življenje svoje plati razkrilo. Čim kasneje, upam…

 

Vse, katere imam rad, sem vselej usmerjal, ali vsaj skušal to početi. A jih nikoli nisem usmerjal v to, da bi moja mnenja povzemali, da bi iz njih, teh, katere imam rad, neke kopije samega sebe naredil, ne, daleč od tega, usmerjal sem jih samo po vprašanju prav-neprav, dobro-nedobro, moralno-nemoralno… obenem pa jih vzpodbujal k oblikovanju lastnih stališč, k njihovemu izkazovanju in branjenju. V kolikor so, kakopak, pravilna. V suverena bitja sem jih, vselej, skušal usmerjati. V takšna, ki bodo na vsakem koraku izbirala in to počela zato, da bodo živela kot ljudje, ne da bi kdorkoli drug neposredno zaradi njih trpel.

 

Ja, danes pride Mali, višji od mene. Eden treh, zaradi katerih se ne potrebujem sramovati, nasprotno, kot oče, kot nekdo, ki jih pozna, sem lahko ponosen nanje. In tudi sem.

Nekoč pa sem štiri imel. Kdo ve, ko Mala zraste, morda pa jih bo spet toliko.

Luna sije...

Luna sije, debeli se,

zre navzdol, in se smeji:

Res, prelepe so kulise,

a ničesar znotraj ni…

Sem zgolj - bedak...

Sem bedak, priznam! Kot tak se izkazujem vse svoje življenje. Z nekim zaupanjem, s poštenostjo, z iskrenostjo, z dobroto. Vendar…

 

Sem bedak posebne vrste. Dokler to želim biti, kakopak. Bedak, ki zna, in zmore, za razliko od mrgolečih »pametnih«, v določenih okoliščinah, pobrati s tal, in te, dobesedno, rešiti, ti dati, povsem na novo, življenje. Obenem pa…

 

Obenem pa sem tak bedak, da ko prekoračiš neke skrajne meje, pri meni, zmorem tudi to, da te, preprosto, pustim v tvojem dreku, pa če ti drugače ni, naj te pobere.

 

To ne pomeni, da imam, kakor povprečnost, dva obraza, daleč od tega, imam pa dva načina ravnanj – do dobrega bom, vselej, dober, do slabega pa… ne, slab ne bom, le s slabim ničesar ne bom hotel imeti opraviti! Tudi toliko ne, da bi s prstom mignil zanj.

 

Nisem samaritan, nisem idiot, zgolj – bedak.