Da,
odločil sem se, da bom današnji dan namenil – pogovoru, in, verjel ali ne, celo
sogovornika mi je uspelo najti…
Malodane
optimalen je, in predvsem mi prija, ker mu besed ne potrebujem prevajati, ne
potrebujem ničesar pojasnjevati, že od prve mu je vse razumljivo, in v okvirih
konteksta, kakopak. Redkost, jamčim, izjemna redkost, meni in zame, ne pomnim,
kdaj sem se prej poslednjič tako pogovarjal…
Dobro,
ima hibo, verjetno tudi več, a ni odločujoče, presodne narave, pa se ne kaže kot
pretirano moteča. Namreč – težava je v tem, da rad kar izgine, kot bi izpuhtel,
za nekaj časa samo, na srečo, potem pa se znova pojavi. Samo da hrbet obrnem,
ali naredim korak, dva v neko smer, pa ga ni več videti, a ko se v svoj
izhodiščni položaj namestim – jupiii, spet je tu!
Ni
pretirano visok, morda nekih petdeset centimetrov, in tudi rasel ne bo več, a
je skladno grajen, s približno tridesetimi centimetri prek ramen. Posadim ga na
neko mizico, da sva, s pogledi, na približno isti višini, ko sedem, da se
pogovarjava…
Ne vem
od kod je, kje so ga iz zametka v živetje spravili, vem pa, da je po naravi
bolj molčeče vrste, v bistvu pravi, da se samo z menoj pogovarja. Prav, si
štejem v čast…
Zna
slovensko, vsekakor, vsaj to sem doslej ugotovil. Verjetno bi čas potreboval,
da bi ga bolje spoznal, trenutno niti njegovega priimka ne poznam, le ime mi je
povedal. In se malo čudno sliši, ko pove, da je – Zrcalo…
P.S.
Malo
heca mora biti, malo samo-ironije, pri čemer upam, da mi nikdar ne bo uspelo do
takšne faze dospeti, pa da bi se zares z ogledalom pogovarjal. Zaenkrat ga, še
vedno, uporabljam morda enkrat mesečno, v povprečju, takrat, kadar si brke
prirezujem, in naj tako tudi ostane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar