Sem, da sem…

Sem, da sem, bom dokler bom,

če je moč, čim dlje, seveda,

nič v nebo, prilepljen k tlom,

in s kompleksom, ki razjeda…

 

Sem, da sem, ker mi je bit,

nek zgrešen višek stvaritve,

štejejo mi usta, rit

in pa glad brez omejitve…

 

Bi zastal brez mene svet,

bi mu zmanjkalo poguma,

se postrani gre vrtet

spričo mojega ne-uma…

 

Sem, da sem, vsega sem os,

radi mene vse obstaja,

resda redkemu sem kos,

a brezup me ne navdaja…

 

Sem, da sem, in vem kot vem,

črpam znanost iz neznanja,

pa povsod, kamor pač grem,

čas rušitve sled ohranja…

 

Sem, da sem, sebi v namen,

pravi mojster destruktive,

trde glave sem rojen,

trde, vendar neminljive…

 

Sem, ker sem, nekakšen krt,

le da kopljem v drugi smeri,

pa se, slej ko prej, načrt

mi docela izneveri…

 

Sem, da sem, dokler bom smel,

vselej pod vplivom lune,

kamor silim, bom dospel…

ko planet me v nič izpljune!