Prodal
sem vse, kar sem imel.
Sposoben
lažje gospodarim,
če kdo
za hlapca me vzame.
Čemu bi
ob težavah klel?!
Dovolj
že sam si jih ustvarim,
pa gospodarjenje
ni zame.
Tako
sem vsaj bolj suveren.
Že res,
da večno v priklonu,
a z
dovoljenjem smem počet.
Ponosen,
čvrst, docela klen.
In s
soncem, ki je že v zatonu,
in v
mraku, ki mi lepša svet.
Na
svojem svoj, v tujih rokah.
Vseeno
kdo za niti vleče,
itak ne
znam hoditi sam.
Prav
vselej zmorem, brž, na mah,
dospeti
do korita sreče,
če ni
je tu, bom šel drugam.
In
gledam, gledam tožen svet,
kot lutkovna
predstava:
prepolno
je marionet,
na
vsaki trda glava.
In ko podajajo
se kleno,
na vrvicah
obetov spete,
pomislim
– kje je suvereno,
za
silne vse marionete?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar