Slišati neizgovorjeno…

Naj te ne zmoti naslov tega zapisa, češ, da neizgovorjenega ni moč slišati. Prav imaš, res neizgovorjenega NI moč slišati z ušesi, a ga je še kako MOČ »slišati« na neke druge načine, s katerimi pa pamet ne razpolaga. In – vse, kar zapisujem, je skladno z resnico, in to velja tudi za ta zapis.

 

Preden se razmahnem v pisanju, še dve trditvi.

Prva trditev: psiha, in njeno delovanje – tako »čudna« zadeva, da o njej običajnost, neka pamet, NIČESAR NE ve, dobesedno ničesar!

Druga trditev, izhodišče razmišljanja: nekomu želim nekaj dobrega narediti…

 

Medklic: velikokrat zapišem, da – če NE poznaš vzrokov in okoliščin nekega dogajanja, takrat ne smeš biti prepričan v to, da poznaš posledice, da poznaš dejanska stanja oziroma resnico! Morda bo v tem zapisu to nekoliko bolj razumljivo…

 

Če želim nekomu dobro narediti, potem sem, bržčas, dober, mar ne?! Pa, kako da ne, kdor ni dober, ta dobrega drugim ne povzroča, bi bilo moč slišati… jaz pa trdim, da zmore nekomu narediti dobro tudi neka preračunljivost, potemtakem neko doseganje LASTNIH interesov, in ne v prvi vrsti interesov tistega, kateremu pomagam. Ta, kateremu pomagam, se v bistvu izkaže le v podobi predmeta, s pomočjo katerega sem svoj osnovni namen dosegel in predvsem SEBI koristil…

 

Poglejmo banalen, a resničen primer (ni jih tako malo, da bi ostali neopaženi), razna podjetja, ki donirajo v neke dobre namene!

KAJ je tisto, kar ta podjetja vodi v dobrodelnost, ali zgolj v »dobrodelnost«?! Dokler ne izvem vzroka, namreč ne morem govoriti o tem, ali so zares dobra do nekih drugih, ali pa predvsem do SEBE, ZASE…

 

Absolutna večina donacij je posledica dejstva, da se z donacijo v dobrodelnost ZMANJŠA davčna osnova podjetja, potemtakem mora podjetje plačati MANJ davkov iz naslova dobička, kot bi jih plačalo sicer!

 

Podjetju je, načeloma samo, vseeno, komu da denar, državi (v podobi plačanega davka) ali »ljudstvu« (v podobi neke »pomoči«), v obeh primerih ostane brez tega denarja, čeprav – ko da državi, nikom ništa, ko pa z nekim oglaševanjem svoje »dobrote« daje denar »ljudstvu«, takrat pa si hkrati – dela reklamo! Za reklamo pa je vselej treba plačati!

 

KO bi bilo podjetje zares dobro, mar ne bi bilo bolje, če tako uspešno posluje, da ima z davki težave, ko bi – znižalo cene svojih storitev oziroma proizvodov, in bi na tak način vsakodnevno premnogim pomagalo?!

 

KO bi bilo podjetje zares dobro, in bi mu bil dejanski namen izkazovanje dobrote nekomu, ki je pomoči potreben – bi na raznih športnih terenih bili vsepovsod razmeščeni reklamni napisi?!

 

KO bi bilo podjetje zares dobro – bi ne skušalo lastnih stroškov poslovanja znižati, sebi standard nekoliko zmanjšati, da bi manj zadovoljnim pomagalo?!

 

Da, kadar »slišiš« vse te razne okoliščine, takrat šele zmoreš vedeti o dejanskih vzvodih, silnicah, namerah, ciljih, potemtakem o resnici…

 

Enako velja na vseh ravneh, in znotraj celotnega prostora, v katerem obstaja neko sobivanje, pa, recimo…

 

Imam rad svojega otroka. Tako vsaj trdim, tako sebe in druge prepričujem. Kakopak, želim mu same lepe zadeve povzročati in – pridem do neke količine denarja, pa skušam z njim pomagati temu otroku, ga razveseliti, in se odločim, da mu bom kupil avto! Kakopak, da ne bi napačnega modela izbral, s svojo odločitvijo pohitim k otroku, da se bova zmenila za vse, model, barva…

 

Imam smolo, moj otrok ni nek običajnež, ki takoj pograbi vse, kar mu je moč pograbiti, pač pa nasprotno – »do tistega, do česar bom dospel, želim dospeti izključno na osnovi lastnih sposobnosti in lastnega dela!« Tako mi govori, ko NASPROTUJE MOJI želji po tem, da mu kupim avto…

 

Kakopak, jaz imam tega otroka rad, pa ne popuščam, bentiš, razveseliti ga želim, in vztrajam, vztrajam, vztrajam, čeprav bi med tem MORAL opaziti, da s tem svojim vztrajanjem otrokovo NEJEVOLJO POVEČUJEM, da mu v bistvu VSILJUJEM neko voljo/odločitev, in to SVOJO, pri čemer niti za hip ne želim prisluhniti NJEGOVI volji, in jo upoštevati…

 

Vsiljevanje = porajanje razdalje.

Vztrajanje pri vsiljevanju = večanje razdalje, obenem večanje praznine, ki nastaja med tistim, ki vsiljuje, in onim, kateremu je vsiljevano.

Vsiljevanje = NASILJE, ne samo besedno, pač pa predvsem ČUSTVENO, pa… bi znal nekdo logično pojasniti to, kako, za vraga, lahko trdim, da imam svojega otroka RAD, ko pa NE upoštevam njegove volje, njegovih želja, potemtakem tudi NJEGA samega NE?! Kako lahko govorim, da ga imam rad, ko pa nad njim zganjam NASILJE?! In – kaj pa imam zares rad, v konkretnem primeru?!

 

Kaj imam zares rad?! Kako že pravijo obči? Ah, ja, spomnil sem se: NAJPREJ MORAŠ imeti rad SEBE, pa tako (kot prej omenjeno podjetje) tudi ravnam, ko SEBE, svoje interese, svoje namene, svojo voljo želim s tem vsiljevanjem na vsak način uveljaviti… in mi pri tem niti malo ni mar, če s tem poskušanjem otroku delam SLABO!

 

Pomeni, da sem grd, ker tako počnem? Hm…

Grdega se zanesljivo izkazujem, čeprav mi gre v olajševalno okoliščino to, da niti sebe NE poznam, da ničesar o psihi NE vem, tudi (predvsem) o svoji ne, pa, posledično, nisem zmožen ugotavljati vzrokov, v meni ležečih, in v okviru tega tudi tega ne, da v bistvu želim, s tem, ko hočem otroku kupiti avto, SEBI povedati kako dober sem! Pa še komu, seveda, enako nezmožnemu mišljenja (ugotavljanja, čustvovanja)!

 

Da, še kako je moč »slišati« neizgovorjeno, še več, prav to »slišanje« neizgovorjenega je v konkretnem svetu edina pot do resnice!