… kot
spoznati, pa nikoli več videti Takrat, pač, kadar je spoznano ne samo izjemno
redko, pač pa predvsem neizmerno lépo…
Pogledi.
Imel sem priložnost spoznati poglede, v katerih je bilo celo vesolje zajeto,
vsa ozvezdja, vsi sončni žarki, poglede, v katerih se je videlo do dna duše.
Topli, mehki, vase vpijajoči, sijoči, sanjajoči, pogledi, ki so, kot da bi v
dlani ležali, porajali in nudili večnost. Pogledi dejanske predanosti, takšni,
kakršne zmoreš prej v nekem psu najti, kot sicer…
Da,
bilo je veliko pogledov, ostalih in povsem drugačnih, tudi sijali so, a s tem
sijajem samo o nekem zadovoljstvu njihovih lastnikov pripovedovali, o ničemer
drugem. Pogledi neba, ali pogledi v nebo, in skozenj, ne, teh pa nisem
velikokrat doživel, pa čeprav je prav predanost tisto stanje, s pomočjo
katerega je o nekem rad/a-te-imam moč govoriti.
Včasih
je bolje ne spoznati, čeprav – če drugačnosti ne spoznaš, potem tudi o istosti
ne moreš vedeti. O tistem običajnem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar