ponedeljek, 14. julij 2025

Zdravo živetje…

Vsepovsod poslušam o nekem zdravem živetju, in zadeva, z vsakega vogala besedičena, je postala podobna maniji, in predvsem govori o tem, da je ovci krepko bolj za sto ovčjih let, kot za dan v podobi leva. A pustimo to ob strani, za leva je, ne nazadnje, potrebno imeti določene značilnosti…
 
Na embalaži različnih živil gledam roke trajanja. Ne samo na tistih, ki zamrznjena kljubujejo času, pač pa tudi na tistih, ki so po prodajnih policah razporejena, in obstajajo znotraj običajnih temperatur zraka, takšnih, ki k trajnosti nikakor ne morejo prispevati, prej nasprotno. In predvsem takšnih, ki s svojo sestavo govorijo o načeloma dokaj hitro pokvarljivi hrani. Hrani, ki pa, ustrezno pripravljena, zdrži tudi leto, dve. Dodatki. Ne samo tisti klasični konzervansi, v podobi, denimo, soli ali olja, ne, cel kup nekih novih je. In način izdelave živila, s pomočjo katerega dodobra »premešajo« sestavine, in jim s tem porušijo neka razmerja, značilna za povsem naravno njihovo nastajanje…
 
Ko pomislim na te dodatke, ne morem mimo ugotovitve, da jih ne uporabljajo samo pri predelavi surovin v neko konkretno živilo, pač pa jih uporabljajo tudi pri »vzgoji« teh sestavin. Dodatki za hitrejšo rast. Dodatki za večjo rodnost. Dodatki za povečanje odpornosti proti škodljivim dejavnikom. Dodatki za boljšo kakovost. Ne vem, morda še kakšni obstajajo, a že z omenjenimi jih je več kot le dovolj…
 
Težava teh dodatkov ni v tem, da bi bili sami po sebi nevarni, strupeni, ne, težava je drugje, konkretno v tem, da – bolj kot nekaj dodajaš, bolj strukturo istega spreminjaš, in predvsem več v sam končni izdelek vnašaš neke snovi, ki same po sebi, če poslušam Naravo, vanje ne sodijo. Ko bi sodile, bi že sama Narava poskrbela za to, da bi obstajale, v neki rastlini ali živali…
 
Kakopak, vse te snovi, te dodatke zauživamo, v krepko zgoščenem njihovem stanju in predvsem v stanju, na katerega se naš organizem še ni imel časa navaditi. Že za krompir, čeprav je postal vsakdanja jed, velja, da je »težka« hrana, ker je tu, na evropskih tleh, premalo časa v uporabi, »samo« neko polovico tisočletja, pa se presnova, skozi svoje prilagoditvene procese, še ni uspela najbolje nanj pripraviti. Ti dodatki pa, katere na veliko »mečejo« v živila današnjega časa, bolje: njihova koncentracija, so sad zadnjih desetletij, pa bi bilo iluzorno pričakovati, da bi se jih organizem tako hitro navadil, da bi jih zmogel na ustrezen način predelati ter vse odvečno tudi izločiti, pa – če ne zmore izločiti, potem zmore ohraniti v sebi, in skladiščiti. In zmorejo, ti dodatki, dodatno obremenjevati »filtre«, ki v telesu služijo za njegovo prečiščevanje, za razstrupljanje, jetra, ledvice, ne nazadnje – vse, kar ni izločeno, ostaja v, in vse, kar se v nečem nahaja, ta nekaj tudi pogojuje, nanj učinkuje, pa ni vrag, da ne bi delovali tudi na samo kri, prek nje pa na vse tisto, kamor ta kri dospeva, potemtakem – na celo telo, od prstnih blazinic, pa do srca…
 
Nekoč sem imel namen v Šutni najti svoje predposlednje bivališče. Hiška, v provansalskem slogu, lepa parcela, mir, sredi narave… in sredi vinogradov, številnih…
Ko sem prodajalcu pripovedoval o svojih načrtih, med ostalim o določeni količini nekih samorodnih trt, takšnih, katerih ni potrebno vzdrževati s pomočjo »kemije«, mi je v hipu razblinil sanjarjenje, ko mi je povedal, da kaj takšnega na tistem koncu ni več možnega. Tudi te hibridne, samorodne trte so se namreč navadile na redno škropljenje, jih je veter navadil, ko je raznašal prizadevanja okoliških vinogradnikov, pa brez ustrezne obravnave, »kemične«, kakopak, ne zdržijo več…
 
Ni uživalcem prijaznih strupov, s katerimi bolezni in škodljivce preganjajo. Ni prijaznih dodatkov, s katerimi pospešujejo rast, in rodnost, ter spreminjajo okus. In ni ničesar, s čemer »vzgajajo« rastje in živali, kar se ne bi vsrkalo v rastline in v meso, mleko, jajca… da bi, na koncu, zašlo tudi v naša telesa. Obenem pa – že o onesnaženem zraku, samem po sebi, pa o sporni vodi, je moč marsikaj slišati, in vse te sestavine, ki jih uvrščajo med onesnaževalce, se slej ko prej znajdejo tudi v prsti, iz katere črpajo rastline, in, posredno, tudi živali…
 
Res je, tudi s pomočjo razrešenega vprašanja rednega prehranjevanja se je podaljšala živetvena doba. O tem ni dvoma, kakor ni dvoma tudi o tem, da se je podaljšala tudi zahvaljujoč raznim koncentracijam nekih snovi, katerim pravimo zdravila. A je res tudi to, na drugi strani, da se nenehno pojavljajo neke bolezni, katerih poprej čas ni poznal. In bi se kazalo vprašati koliko smo sami zaslužni za njihov nastanek, koliko jih, v bistvu, sami porajamo, pa ne samo zahvaljujoč načinu prehranjevanja, pač pa živetja nasploh…
 
Seveda se tega problema »zavedamo«, in to tako silovito, da spodbujamo eko in bio pridelavo… pri čemer, kljub vsemu, dovoljujemo uporabo določenih preparatov, v minimalnih njihovih količinah, kajti brez njih, in v okoliščinah, katere smo v bistvu sami zakrivili, nič več ne bi uspevalo. Vsaj tako in toliko ne, kolikor terja potrošniška in nenehna lakota. In – ko sem že pri njej, pri lakoti, tako, mimogrede: sleherno pretiravanje, preveliko zauživanje česarkoli, tudi mineralne vode, na primer, k zdravju v ničemer ne prispeva, nasprotno…
Da, eko in bio. Imam svoj vrtiček, in obdal sem ga, vsepovsod, z obrambnimi površinami, tako da niti slučajno na moje gredice nič neželenega ne zmore dospeti nanj, ne iz zraka, ne iz vode… neumnost, kakopak. Z drugimi besedami: NI več moč niti sanjati o nekem eko in bio, pač pa zgolj o tem, da bom nekoliko manj nekih dodatkov vnašal v tisto, kar skušam pridelati. Zgolj to, ničesar več…
 
Gledam okoliške proizvajalce. Tudi oni so »ozaveščeni«, kako ne bi bili, tudi oni »vedo«, da je bolje jesti zdravo, kot pa najmanj problematično, vendar… vsi po vrsti, in brez izjeme, posegajo po vsem možnem, da bi ja svoje letine povečali, da bi svojim proizvodom lepši izgled zagotovili, da bi čim več prodali, pa, posledično – čim več tudi zaslužili! Ni vseeno koliko kane v žep, ta žep namreč tudi o sitosti njegovega lastnika odloča…
 
Gledam tudi neproizvajalce, tiste, pač, ki imajo neke svoje zelene površine, in jih želijo čim lepše občudovati. Pa jih moti, denimo, nek plevel, vendar – bog ne daj, da bi se sklonil, in ročno neželeno rastlino odstranil, ne, je bum-efekt učinkovitejši, predvsem pa lažji način razreševanja težave. In je vse lepo in prav, tudi s tem bum-efektom, razen tega, da njegove sestavine dospejo v prst, iz nje v vodo, in da malodane trajno tam tudi ostanejo. Kolikor jih ne posrkajo neke druge rastline, tudi tiste, ki v našo prehrano sodijo, in kolikor jih z vodo ne popijemo…
 
O čem sem, pravzaprav, želel tu povedati?! O treh stvareh…
 
Prvič: v onesnaženem okolju, katerega še dodatno, radi naše pogoltnosti, tako proizvajalske, kakor uporabniške, onesnažujemo, NI moč govoriti o zdravih okoliščinah pridelave česarkoli, potemtakem tudi o zdravosti hrane ne.
 
Drugič: ob sočasnem vzpodbujanju pridelave nezdravih živil in stremljenju k zdravemu življenju, se slednje, bolj kot ne, izkaže v podobah nekakšne farse. Tudi tragične, seveda, kajti posledice današnjih delovanj se bodo šele s časom razkrile, v bodočnosti.
 
Tretjič: če je nekdo tako neumen, da spodkoplje neko drevo, potem pa leze na njegov vrh, si ne zasluži drugega, kot da skupaj z drevesom – trešči na tla…
 
Zdrav način živetja se začne s skromnostjo. Tudi tako, da poješ le toliko, kolikor telo potrebuje, in krepko manj, kot potrebujejo oči. Ko bi tako, bi, posledično, tudi proizvajalci ne hiteli tako proizvajati, manjše količine bi bile potrebne, pa bi se jim lahko z ustrezno skrbjo posvečali. Ko…
Ko ne bi obstajal malodane večen problem, problem, katerega sam opredelim tako: je vrag, kadar zakompleksana praznina hoče več imeti, več pomeniti, pa se njena lakota nikoli ne ustavi, in ji konca ni videti.
»Vse je v glavi«, mi zna tudi nek butec »pojasniti«, le tega se ne zaveda, da je v njegovi – nič, z izjemo temne praznine.
 
Resnici na ljubo, za zaključek tega pisanja: ko najprej uničiš vse samorodno, zato, da bi neko novo in predvsem odpornejše ter rodnejše ustvaril, ob čemer tega novega ne moreš obnavljati, iz leta v leto, ker je semenje bolj kot ne jalovo… potem pa hitiš ustvarjati neke banke-semen… ko najprej uničiš domačo proizvodnjo, ker je tuje cenejše, barvitejše, sploh ah-in-oh… nato pa hitiš z butastim kupuj-slovensko… ko najprej uničiš zrak, vodo, prst… nato pa »zdravo« pridelavo podpiraš… ne vem, če si takrat ne zaslužiš izključno to, da, z drevesom vred, telebneš na trda tla! Bojda je butcem najustreznejši argument tisti, ki je še trši od njihovih betic.

Ni komentarjev:

Objavite komentar