Živim?!

Živim?! Da, res, živim…

Da bi življenje spisal,

v čakanju se ne skisal,

predvsem – da ne smradim!

 

Se trudim. Ni lahko…

med vsem, kar je, da žre,

v zabavo da dospe,

in da temni oko!

 

In hodim. Če še znam…

po poti, ki ne mika

vse tisto, kar potika

v ničev se nek vsakdan.

 

Čemu?! Čemu tako?!

Ah, v človeka so me dali,

ne sodim med živali,

da bi mi z njimi šlo.

V senci…

Drži nebo, da sonce ne bi padlo z njega, da se prek tal nekoliko kasneje razjoče. Drži, in vztraja, obenem vabi, v kotiček nekih sanjarjenj, tudi krilato brenčečih, hkrati pa, marsikdaj, vse do dišavnosti dospelih…

 

Rojeva, da ponuja, ponuja, da daje, in vsakdo, ki s slabimi namerami ne dospeva, ji je dobrodošel. Ne pozna naših in ne-naših, pomembno ji je, da v razdajanju do zadovoljstva dospe, da sami sebi rast zagovarja, in jo vzpodbuja…

 

Veliko lačnih prav z njeno pomočjo uspe težave premostiti. V prvi vrsti neke ose in sršeni, na načetem tudi čebele, da ptic sploh ne omenjam. Tudi »rumenca«, ki z daljne afriške celine semkaj na dopustovanje hodi, bojda na gnezdenje celo, večinoma tudi radi nje smem opazovati, in uživati v pogledu…

 

Kot da bi vedela, da s tem dvojno pomaga, kajti ne samo, da lačne želodce siti, pač pa jih tudi podpira v njihovem boju zoper »škodljivce«, zoper razne uši in podobne podobe, katere znamo, izhajajoč iz lastnega prida, kot škodljive označevati, pa čeprav so samo sestavni del neke, povsem naravne, prehranjevalne verige, in bi tudi brez njih ne obstajalo živetje, kakršnega poznamo…

 

Dopustila mi je, da sem, iz njenih vej, štiri mlade podobe živetja ustvaril. Eno drevesce zdaj raste pri Oliverju, tri so doma ostala, da bodo materinim prizadevanjem v pomoč. In da me dražijo, češ – si prepričan, da nas je deset dovolj, ne bi še dveh, treh posadil?! Da, priznam, razmišljam o tem, še nekaj prostora je na voljo…

 

Kakorkoli že, ob njej, z njeno pomočjo ugotavljam, da pa so na svetu še vedno podobe, ki znajo, celo potrebujejo neko skrb, neka prizadevanja, neko dobro – z dobrim vračati! Že res, da jih je večinoma iskati med nekimi, denimo, psi, in rastlinami, a tudi to je bolje od tistega niča. Pa rad, tu in tam, v njen objem stopim, da malček drugače svoj vsakdanji zrak zadiham…

Po poti v nič…

Mi ni do njihovih časti,

vrednot, kaj vem še česa,

za vse, kar leze, gomazi,

prenizko so nebesa,

mi ni do njihovih resnic,

v katerih svet se pači,

dokler ne bo jim manj pravic,

se nič ne predrugači…

 

Mi ni do njihovih želja,

do lakote brez kraja,

ker tam, kjer čast nič ne velja,

tam smrad samo razsaja,

ko v njih rokah se znajde svet,

samo navzdol se kaže,

samo rušitev zna spočet

in prav vse lépo maže…

 

Nagonu ni, da svet gradi,

ker ga samo razžira,

ko sline vsepovprek cedi,

kar zgrabi, to požira,

še sebe zmožen ni živet,

s častjo, brez svinjarije,

a zdaj v rokah mu je ves svet,

da zruši ga, ubije!

Ne bodo te marali…

Leta nazaj… ob nekem svojem knjižnem rokopisu, proznem, sem Pavčka za mnenje povprašal. Poznal sem ga še iz svojih otroških let, z očetom sva ga znala obiskati na njegovi posesti v Seči, in nikoli ne bom pozabil, kako sem, v družbi odraslih, ki so se iz steklenic, na katerih je bila nalepka z imenom Tone, sladkali, vpijal pesnikove pripovedi, njegov gromeč glas, njegovo pripovedno vznesenost…

 

Kar nekajkrat se je pripetilo, v času, ko sem še potreboval neke, recimo temu tako, kažipote, ali vsaj preverjanja uspešnosti mojih prizadevanj, na področju pisanja, določeno že uveljavljeno mnenje, in kar nekajkrat sem po to mnenje šel k Pavčku. Vselej me je, hipoma, brez zadržka, sprejel, vselej se je odzval, da mi pomaga…

 

V prijeten mi spomin hranim neko njegovo pismo, v katerem je zapisal, da se je šel štuliti v moje delo, in mi svetovati, in da sedaj, ko ima zgotovljeno knjigo v rokah, ugotavlja, da je bilo prav, ker sem sebe poslušal, in ne njega. Kakopak, nemudoma sem mu odgovoril, da se ni prav nič štulil, pač pa mi je uslugo naredil, ko je moji prošnji ugodil, in da takrat, ko je samo pesmi videl, ni mogel vedeti, da jim bom spremno, povezovalno besedilo dodal, in da sem tisto, kar sem smatral za potrebno, v njegovih nasvetih, upošteval, ostalo pa… da, vendar če sebe nimaš, tudi na področju pisanja, potem je zaman, da karkoli počneš, fotokopirni stroji so namreč dandanes v vsakem gospodinjstvu v uporabi…

 

Kakorkoli že, prebral, menda celo večkrat, kakor mi je dejal, je moj rokopis, mi o njem začel celo navdušeno pripovedovati, le…

Uroš, vse, kar si zapisal, je res, imaš povsem prav, in se s tem strinjam, ampak, veš, moral boš drugače, če želiš, da bo knjiga izšla. Ne marajo, kadar neposredno, odkrito govoriš o določenih zadevah, zlasti kadar so resnične in o njih ničesar lepega ne povedo, obenem pa – imena omenjaš, imena konkretnih oseb, pa bi bilo bolje, ko bi vse to, kar si zapisal, naredil v podobi nekakšnih zgodbic, skozi katere bi načeloma o vsem tem govoril, tako, da se nihče ne bi mogel prepoznati, da nihče ne bi vedel, da prav nanj misliš, ko zapisuješ, ker, veš, ne samo, da te ne bodo marali, če boš pri tem vztrajal, celo škodovati ti bodo hoteli, in močno dvomim, da boš doživel narejeno knjigo…

 

Podobno mnenje je imel prijatelj, nekdanji politik, založnik, z resnimi-vprašanji-ukvarjajoč-se možakar: tako kakor pišeš, nikoli te ne bodo vključili v domoznanstvo, nikoli nikamor ne boš dospel… no, pri njem sem vsaj do tega dospel, da mi je dve knjigi izdal, in to celo na njegovo željo (jaz sem ga samo »ubogal« in gradivo pripravil), in da sva še danes prijatelja…

 

Kakopak, Pavčku takšnega nasveta nisem zameril, daleč od tega, vem, da je obilo neprijetnih izkušenj doživel, in vem, da mi je samo dobro hotel, čeprav – ene same »malenkosti« se ni zavedal, takrat, ko mi je svetoval, tega, pač, da… resnica je resnica, in kadar jo skušaš izpostaviti, takrat tega ne počneš zaradi tega, da bi neresnici »nagajal«, pač pa za to, da vsaj poskušaš resnici omogočiti dospetje na plano, upajoč, seveda, da se utegne, zaradi tega, nekaj spremeniti, na drugače, na bolje. In pri tem, pri takšnem pojmovanju nekih dolžnosti, nikomur ne bi smelo biti pomembnejše dolžnosti, kot je dolžnost prizadevati si za resnico!

 

Preživel sem, čeprav se v pisanju niti malo nisem spremenil. Preživel sem, čeprav knjiga dejansko ni učakala svojega izida. Ni edina, pa kaj. Preživel sem, čeprav nisem, in ne bom, dospel niti do vrat domoznanstva. Hahaha, za to me, pravzaprav, figo briga! Preživel sem, čeprav vem, da jih je izjemno malo, ki me marajo, vsaj zares, pa čeprav se tudi med njimi najdejo, ki me postrani gledajo, vsaj tu in tam, če že ne večinoma. Preživel sem, čeprav še vedno sam na svoji poti hodim. In pri tem mi niti ni najbolj pomemben ta »preživel«, kolikor mi je pomemben – sem! Takšen, kakršen sem od nekdaj, takšen, kakršen bom tudi umrl, predvsem pa z enim samim obrazom prepoznaven. In védenje o tem prija, meni, pa čeprav zaradi tega mnoge bolečine izhajajo, med vsemi, ki do tega nikoli ne dospejo…

Ko bog molči…

Ta svet… ubog je ta planet!

Ob bebcu bebec, mrgoleče,

jim bebavost je pot do sreče,

uspešnejši je bolj zadet…

 

Saj vse vedo, ob svojem nič,

pa ko poda se reševati,

edino je, da zna zasrati,

brez dela je ostal hudič!

 

Mu s prstom migati več ni:

podmladek širen je ustvaril,

da sam lahko bi le lenaril,

medtem ko vse v rit drvi…

 

A bog se je že zdavnaj vdal!

Od nekdaj je brez vseh moči,

pa se lahko samo jezi,

ker je iz praznih glav pognal.

Uboga Dodik in Netanjahu…

Ne glede na to kaj sta zagrešila, ne glede na to kaj jima očitajo, se mi predsednika Republike srbske in Izraela smilita, kajti znašla sta se v brezizhodnem položaju, nikamor se iz svojih okolij ne moreta podati, Svet jima je zaprl vrata, s tem, ko jima je – Slovenija prepovedala dospetje na njena tla…

 

Pustimo ob strani to, koliko omenjena sploh (po)mislita na Deželo, to, koliko bi sploh želela priti sem. Pustimo ob strani dejstvo, da je osenčen podalpski svet le neka pikica na planetu, katero zmore vsakdo na svoji poti zlahka preskočiti. Pustimo ob strani vse ostalo, vsa neka dejstva, ki o teži takšnega ukrepa pričajo, in zapišimo, vendar samo pogojno – bravo, Slovenija!

 

Da, bravo, kajti tako je dejansko tudi treba ravnati, kadar se soočaš z nemoralnimi početji, zlasti takrat, kakopak, kadar jim sam nasprotuješ, vendar…

 

Lepo je, in to sila lepo, takrat, kadar se tudi sam zmoreš izkazovati z moralnostjo, pa si spričo tega dosleden, načelen, in se do vseh enako izkazuješ. Pri čemer je priporočljivo, kakopak, da si vsaj malček odprte glave, pa da zmoreš ugotavljati, in presojati, ter ustrezno reagirati…

 

Skratka – bravo! Ni kaj, razen tega, da ta »bravo« dokaj hitro izpari, da se z nobeno svojo vrednostjo ne izkazuje, nasprotno, celo dvoličen, hinavski se zdi, ker – bo Slovenija enak sklep sprejela tudi po vprašanju, na primer, Trampa?!

 

Čemu Trampa?! Saj se ta nikjer ne vojskuje, nikakršnih hudodelstev ne spočenja, je povsem o-kej dečko, ki se po najboljših svojih močeh trudi za pravičen svet…

 

Ne vem, morda, ampak samo morda, se omenjeni ne kaže tako hudo, kakor se kaže Netanjahu, ki dobesedno sodeluje v iztrebljevanju prebivalcev Gaze, obenem pa se kaže krepko huje, kot se je izkazoval Dodik, saj Dodik samo na svojem področju deluje, medtem ko Tramp svoje lovke širi prek celega sveta, pri čemer, ni da ni…

 

Gremo lepo po vrsti, pa niti ne tako v širino, glede na to, da premajhen delček Trampovih prizadevanj poznam, da bi mogel z zanesljivostjo o neki celoti govoriti…

 

Kakor si je prizadeval tudi njegov predhodnik, tako si prizadeva tudi Tramp, za posebno obravnavo svoje države in njenih, na primer, vojakov, ki so na »misijah« izven »Amerike«, potemtakem so na ne-svojih tleh. Zanje namreč ne bi smela veljati, po Trampovem prepričanju, mednarodna merila, mednaroden pravni red, in ne bi smel veljati ne glede na to s kakšnimi grozodejstvi bi se, ali pa tudi se, le-ti izkazovali!

Pa kaj potem, bi se dalo slišati, to pa ja ni nič takega…

Ne, res ni nič-takega, je »samo« zastavljanje začetka rušenja mednarodno veljavnih presoj, opredelitev, dogovorov, na temelju katerih je vsaj moč ugotavljati med dopustnim in nedopustnim, in je vsaj moč, čeprav retroaktivno, tiste, katere kot zločince ugotovijo, pripeljati do kazni. »Samo« to je to, nič več, in…

 

Stoletja so bila potrebna, da je vsaj do teh in takšnih dogovorov prišlo, stoletja, da je prav zaradi teh dogovorov danes sleherno vojskovanje vsaj za pikico manj svinjsko, kot bi bilo sicer. Stoletja so bila potrebna, za to, da je danes svet, tudi zavoljo obstoječega mednarodnega prava, nekoliko bolj »civiliziran«, kot je bil v preteklosti, potemtakem…

 

Potemtakem je sleherno delovanje, usmerjeno v rušitev tega obstoječega stanja, hkrati tudi dejanje, ki je vsaj posredno usmerjeno v – ogrožanje »človeštva«, je, potemtakem, dobesedno pretnja!

 

Ah, pretiravaš…

Ja, vedno pretiravam, ni kaj, zato pripišem še tri malenkosti, ki utegnejo, morda, to pretiravanje nekoliko ublažiti…

 

Trampova carinska vojna. Z njo želi »Ameriko« ustoličiti nad vsem svetom, ji utrditi moči, kakopak, na račun vseh ostalih, z njo skuša, pravzaprav ne skuša, pač pa to tudi počne, pretiti, izsiljevati, premagovati. V bistvu s to svojo politiko skuša oslabiti gospodarstva preostalega sveta, s tem, posredno, tudi njihovo moč. In ko to počne, pa v kolikor bi mu uspelo, bi nemalo težav porodil, na teh tujih tleh, od gospodarskih do političnih, in s temi težavami bi zrušil obstoječ red, kakršenkoli že je, na teh področjih, s čemer bi porodil nova konfliktna področja, področja nekih novih spopadov in vojevanj, pomeni, da s to svojo politiko dobesedno ogroža stanje vsaj relativnega miru, ki trenutno obstaja. Pomeni, da v interesu lastnem deluje – proti dobrobiti sveta!

 

Politika »Amerike«, poslednjih osmih desetletjih, je tudi podpiranje obstajanja judovske države. Podpira jo z vsemi razpoložljivimi sredstvi, tako besedno, kakor tudi materialno, pomeni, da ji pomaga pri ohranjanju njene moči, moči, brez katere ta država ne bi zmogla početi tega, kar počne, ko »ureja« sosedske odnose. Pomeni, z drugimi besedami, da je Tramp dobesedno soudeležen, resda posredno, a kljub temu, potemtakem tudi soodgovoren za to, kako se Izrael izkazuje, tudi s svojimi vojaškimi posegi…

 

Tramp »ne vidi« ne genocida, ne lakote, in umiranja zaradi nje, na področju trenutnih izraelskih vojaških posegov. Ne vem, kot mlad si je dal izvršiti liposukcijo, kasneje pa se je povsem zanemaril, pa mu, očitno, pogled ne seže prek poraslega trebuha…

Pravzaprav, pravilneje bi bilo, ko bi zapisal da noče videti omenjenega, da mu je za omenjeno figo mar, kajti le-to se izvaja skladno z njegovimi interesi, pa je, potemtakem, povsem sprejemljivo, dopustno, obsodbe in zoperstavljanja nevredno. In s takšnim svojim odzivanjem dobesedno, in neposredno, podpira izraelska ravnanja, jim dodatnega zagona daje, čeprav… čeprav ima taisti Tramp v rokah vsa potrebna sredstva, s katerimi bi zmogel, ko bi hotel, Izrael spraviti-k-pameti!

Pomeni, če še malo bolj prevedem, da je Tramp soudeležen pri vsakem koraku, izkazanem na področjih spopadov, pa – če je soudeležen, potem bi znalo biti, bržčas, da je tudi soodgovoren…

 

Koliko stvari, in kakšne vse, se odvija, glede »Amerike«, tam spodaj, pod-mizo, po vsem svetu, o tem raje ne bi. Jih namreč mrgoli, obenem pa redke na videlo dospejo, da bi se kot nečiste izkazale. Ni kaj, kadar »demokracija« ne ve, kaj je to demokracija… in te stvari bi samo »polepšale« podobo (kateregakoli, ne samo sedanjega) ameriškega predsednika, ja, taistega, kateremu se ves »razviti« svet ob bok slini. Tudi Dežela, kakopak…

 

Pa me, vsled tega, zanima, glede na to, da se imajo za moralne, pravične, poštene… bo tudi za Trampa sprejeta prepoved dospetja na slovenska tla?! Ali pa več ne velja, da krade tudi tisti, ki »samo« žakelj drži?!

 

P.S.

Ne, ne potrebujem nekega odgovora, ga poznam. In drugačen tudi biti ne more, v svetu nagonske bebavosti, v svetu dvojnih meril in dvoličnosti, v svetu, v katerem je usoda-moje-riti krepko pomembnejša zadeva, kot je načelnost.

Ti, ti, grde vojne…

Vojne so grda zadeva, zanesljivo. Zato jih tudi nenehno obsojajo, zato jih tudi skrbi usoda tistih, ki se sredi njih nahajajo… in prav zato, ker so tako grde in obsodbe vredne, zato jih tudi nenehno izvajajo.

 

Še najlepše se je vojskovati takrat, kadar pobijanje in rušenje ne potekata na tvojih tleh. Takrat zmore namreč država svojo uspešnost dosegati na več načinov…

 

Cveti proizvodnja orožja. Vojno je treba hraniti, treba je zagotavljati orodja za njeno izvajanje, brez težave gredo v prodajo, z dobičkom ni nikakršnih težav, obenem pa določenemu številu prebivalstva zagotavljaš delovna mesta…

 

Sočasno zmoreš vprašanje brezposelnosti razreševati tako, da v pomoč pošiljaš svoje vojake. Dobršen del se jih nikoli ne bo vrnil, pomeni, da si za dobršen del zmanjšal število morebitnih iskalcev dela, pa bodo statistike o brezposelnosti ugodneje zvenele…

 

Tudi prehranjevati, oblačiti in po drugih vprašanjih oskrbovati je treba te vojake, pa pridobiva tudi proizvodnja hrane, oblačil, medicinskih potrebščin, in marsičesa drugega, pa se kar naenkrat, in s pomočjo vojne, na domačih tleh znajdeš v stanju, v katerem ima slehernik kaj delati, v katerem se proizvodnja ne kopiči v zaloge, pač pa komaj dohiteva prodajo, denar pa veselo priteka, če ne v gotovini, potem v podobi dolga, ali nekih koncesij, zadolžnic, s pomočjo katerih boš nato še dolgo časa po koncu vojne sebi pridobival…

 

In boš pridobival tudi takrat, ko boš »pomagal« graditi tisto, pri čigar rušenju si sam sodeloval, ko si bodisi pokal na konkretnem nekem terenu, bodisi pokanje omogočal, mu ne nasprotoval, kaj šele, da bi se zoper njega postavil…

 

Ob morebitnih uspehih bo tudi »ljudstvo« cvetelo. Rasla bo njegova »samozavest«, posledično tudi »ponos«, manj se bo balo drugačnosti, ki ji tako hudo preti z razdalje nekaj tisoč kilometrov, in tudi sicer bo raslo njegovo zadovoljstvo, v kolikor boš delček gospodarskega cvetenja tudi njemu dal…

 

Že res, da utegnejo neka poročila o dogajanju na bojiščih tudi malček slabe volje poroditi, vsaj tozadevno slabe, in vsaj za nekaj kratkih minut, vendar – dokler je daleč od oči, dokler nisem sam neposredno ogrožen, celo prizadet… bentiš, še po pogrebu, na katerem sem se hudo žalujočega kazal, se znam, ob ustrezni spodbudi, kakopak, prešerno nasmejanega izkazovati…

 

Da igrajo vojne pomembno vlogo pri gospodarskih uspehih, ma, pri »razvitosti« in »civiliziranosti« posameznih okolij, o tem priča zgodovina. Ves »razviti« svet, vsa njegova današnja materialna stanja, temeljijo na vojnah, na osvajanjih, kolonizacijah, na kraji, rušenju, zasužnjevanju, pobijanju…

 

O tem, da niso tako grde, kot se znajo skozi besede dvolične neumnosti izkazovati, pa priča dejstvo, da – če znaš v nekem trenutku iti v vojno, jo začeti, in z njo nadaljevati, mar ne bi zmogel, popolnoma enako, iti tja in neko rojevajočo se vojno prekiniti, jo v kali zatreti?!

 

Svet je bojda nemočen, ob vseh teh grdih vojnih izkazovanjih, samo zgraža se lahko, in obsoja, pa čeprav razpolaga z načini in s sredstvi, s katerimi zmore cel planet ne-vem-kolikokrat uničiti, ne more pa v neki regiji dogajanj v red spraviti… in bo nemočen vse dotlej, dokler se ne bo začelo na njegovem pragu dogajati, takrat, ja, takrat pa bo zlahka našel način, na katerega se bo brez slehernega zadržka odzval…

 

Cilj ne opravičuje sredstev, trditev, ki velja samo etičnim. Vsem ostalim pa je popolnoma drugače, kar, ne nazadnje, tudi v vsakdanjem svojem živetju izkazujejo.