Ni pameti, da svet gradi…

Kako preprost zna biti svet,

tako, na prvo žogo,

ko pohiti do znanj dospet

v glavah vse ubogo,

pa – kakor vidi, tako »ve«,

čeprav je jedro skrito,

in dnevi, leta se vrte

popolnoma zabito…

 

Ni pameti pogledu prit

zadevščinam pod maske,

pa v zmote svoje sili it,

sledeč neke okraske,

obenem pa – vse, kar pozna,

je žreti in podreti,

vsled česar bolj kot je temá,

bolj pameti se sveti…

 

Ni pameti, da svet gradi,

ker le v rušitev zmore,

ob njej samo je upati,

da čim prej obnemore,

razum zgolj zmore, on le zna

nespamet ukrotiti,

pa pameti radi tega

prepreka zmore biti…