Dedo moj, Dedo…

Da, kakor sem tebe svojim otrokom poimenoval, tako sem sebe svojima vnukoma…

 

03.02.1923 – 15.08.2003

Od tega drugega datuma te, bojda, ni, čeprav…

 

Danes tvojo podobo, zgolj izgled, kakopak, na dveh fotografijah obnavljam… sicer je ne potrebujem obnavljati, še kako je v meni prisotna, v različnih tvojih starostnih izkazovanjih…

 

Na prvi fotografiji samo za enega vem, da še živi. »Tiranskega« Tita ni več. Očalarja, Gorazda, mojega brata, ni več. Z njegovim dvojčkom sem v rednih stikih. Levo, tistega osenčenega… da, to pa je tvoja podoba…

Na drugi – Vili Brandt, pokojen, tebe pa tudi v zrcalu ni več zaznavat.

 

Vesel si bil, ko si ugotovil, resda prek drugih, da moje pisanje ni nek kar-tako, da ne ostaja neopaženo. Tudi sam si pisal, in kar nekaj knjig tudi spisal.

 

Večino življenja si preživel v politiki, tudi do najvišjih mest si segal, popolnoma drugačen od teh današnjih, pretežno »politikov«. V prvi vrsti si bil načelen, prizadeval si si za dobrobit skupnosti, ob tem lastno večkrat zanemarjal. Bil si sposoben, bil si pošten, pa če si svoje besede izkazoval v ruščini, nemščini, francoščini, italijanščini ali v nekem drugem »tujem« jeziku, vseeno. In odživel si življenje, kakršno je dano malodane vsem, ki so drugačni od prevladujočih, mnogokrat trpeče…

 

Tudi ti si med tistimi, ki mi pomagajo v tem, da sebi zvest ostajam. Pravzaprav – kot sem jaz bil del tebe, tako si ti ena izmed vsebin, iz katerih sem sestavljen.

 

Ne bom izrekel tistega počivaj-v-miru, s kostmi se ne pogovarjam, bom pa zapisal: pogrešam te, čeprav si tu, v meni in moj. Dimitrij Mitja Vošnjak, alias Dedo.