Pa da poženem…

Današnjemu dnevu sem porekel dan korakov. Tistih dokončanih, kakor tudi tistih zastavljenih…

 

Na današnji dan naj bi Marička odpotovala v vesolje, pardon, v nebesa. Vsaj tako neka pravljica pripoveduje…

 

Na današnji dan sem ostal brez očeta. Pred parom dveh parov let. Dejstvo.

 

Maloprej sem v založbo poslal Vesolje, živeče umiranje, zadevo, podnaslovljeno z Resnica o človeštvu…

 

Pravijo, da je vztrajnost lepa zadeva. Ne vem, marsikaj radi pravijo, predvsem pa – sila radi posplošujejo, nezmožni upoštevanja dejstva, da zmorejo biti vsebine odvisne od okoliščin in obratno, pa… ne vem, če je v nekem trdoglavem trmarjenju, ki je tudi vztrajanje, karkoli lepega najti, dočim na to lepoto-vztrajanja hitro pozabijo, kadar je potrebno izkazovati tisto, česar ne premorejo, česar zmožni niso, denimo vztrajanje v etičnih ravnanjih…

 

Kakorkoli že, sklenil sem vztrajati, tudi po vprašanju omenjenega rokopisa. Velik del svojega časa, pravzaprav življenja, sem odstopil njegovemu nastajanju, v njem skušam Resnici dovoliti, da se na svetlo dneva prikaže, brez takšnih zapisov je povsem neosnovano sanjati o kakovostnem spreminjanju sveta. Kar nekaj razlogov, za to, da vztrajam, pa čeprav, kakor vselej, in zanje, na »napačni« strani, na strani, ki zmore tudi cel kup neprijetnosti porajati, in poroditi, meni v prvi vrsti, kakopak. A sem jih že vajen, še več, brez teh neprijetnosti bi mi življenje zmoglo celo tako lahko biti, da do njega sploh dospel ne bi…

 

Ko bi dejal, da nimam nikakršnih pričakovanj, glede knjige, bi neresnico govoril. Ko ne bi pričakoval, tudi rokopisa ne bi pošiljal, vendar je res tudi to, da so v tej fazi ta pričakovanja sila majhna, komajda opazna. Gre namreč za večini neljubo vsebino, za neljube trditve, kakor jim premnoge resnice znajo neljube biti. Predvsem takrat, kadar se njihovih podob, katere samo sami vidijo, v svojih zrcalih, lotiš…

 

Od danes naprej bom, potemtakem, vsaj dva, tri tedne, neko negotovost, po tem vprašanju, občutil, a se bom skušal kaj prida zanjo ne meniti. Po zapisanem času, in v kolikor do tedaj ne bo ustreznega odgovora, bom pa drugače z aktivnostmi zastavil, v duhu realizacije začetega, seveda.

 

Marička, ne verjamem tvoji zgodbici, a bodi jim, naj te »spoštujejo«, po svoje, kakopak, čeprav ne vem čemu.

 

Oče, res je, ne morem te videti, slišati, te objeti, vsaj drugače ne kot v svojih videnjih, a si še vedno tu, v meni.

 

Vesolje… naredil bom vse, kar je v mojih močeh, in kar je dopustnega, kakopak, da te v živetje spravim…