Takole,
Sonkec moj razbojniški – Veliki breg je v celoti pokošen, na Malem skorajda
cela zgornja polovica, žal samo toliko, in danes sem še grabil ter odžagano
odstranjeval, pa bo videti pred noge, ko se bova prek najinega igrišča lovila…
In sem
poskočil, veš, ko sem nek kupček vej dvigoval, in je švignilo spod njih, a je
bil samo zelenec, kuščar, dokaj velik. Ja, eden takšnih, kakršnega sva
opazovala, ko sta ga Tisa in Tar ugotavljala, pa jima je preteče svoj odprt
gobec razkazoval. Ni strupen, bojda, v kolikor ne okuži rane, seveda, a zna
boleče ugrizniti…
In
natanko dvaindvajset jagod te čaka, v hladilniku, smejočih, da se bolj smejati
ne bi mogle. Kako je dišalo, ko sem jih pobiral!
Sem jih
sprva mislil tebi v radost ubiranja pustiti, vendar – če jih mravlje odkrijejo,
kakor znajo, bo malo veselja ostalo…
Jutri
mi boš, in to najprej, pomagala, če bo po sreči, seveda. Upam namreč, da bom
zjutraj našel nek ustrezen nadomestek odpisanega bazenčka, pa ga bo potrebno
namestiti in napolniti. Pa še nekaj vode bova grela, da ti ne bo predolgo
čakati na tvoja vodna veselja…
Giska
si, in sraka, žaba,
ribica
ter vse mogoče,
tvoja
volja mi pomaga,
da vrti
se čas pojoče…
Srnica,
in Sonko zlati,
Lila v
resne zgolj namene,
sonce zna
s teboj sijati,
trositi
svoje pramene…
Medonja,
razbojnik, sera,
lump, navihanec,
pa Mala…
da čim
manjkrat mila jera
bi se v
solzicah kazala!
Bušonja,
in trma, čveka,
dete moje
dobro, milo,
kri se
mi po žilah steka,
da je
tebe v njej obilo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar