Pijem
kavo, da se v jutru najdem…
Pred in
med njenim kuhanjem, sem kosmatincem postregel z zajtrkom, zalil jagode,
limonovec in najino proizvodnjo melon. Zgoraj imam vse odprto, skušam, s
prepihom, temperaturo spraviti vsaj na osemindvajset stopinj. Če bo kakšna
stopinja manj, toliko bolje. Včeraj popoldne sem »užival«, v stanovanju, ob
dvaintridesetih…
Z
mislimi sem že daleč, predvsem pri Mali in z njo. V njih zmore biti vse lažje,
medtem ko zna obstoječe, poleg misli obstoječe, seveda, zapletati. A nama ne
bo, vsaj v prevelikem svojem učinkovanju ne…
Že
vidim najino potovanje domov. Bo nekako tako, kot da bi s celo jato radoživih
vrabčkov vožnjo delil. Čivkajoče, smejoče, frfotajoče. Ko pa opravi
pozdravljanje s kosmateži, ki jo bodo navdušeno pričakali, in se, domnevam, s
sladoledom posladka, takrat pa bova drug drugemu hitela pomagati pripraviti vse
potrebno za to, da bo čofotanje zaživelo. Upam, da danes najdem ustrezen
bazenček…
Skoraj
bi zapisal, da se pravo veselje nahaja v drobnih stvareh, a bi se zmotil, kajti
to, kar imava, še zdaleč ni drobno. Je pa res, da ga hitiva na vsakem možnem
koraku izkazovati, in živeti, pa se tudi v drobnarijah izkazuje, celo v
takšnih, kakršne bi marsikdo zlahka ne zaznal, nama pa zadošča že pogled, da
zmoreva v njem brati…
Še
malo, in z vsakim trenutkom še nekoliko manj, potem bova pa polnih pljuč
zastavila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar