O permisivni vzgoji…

Moderno je, v zadnjih časih, govoriti o permisivni vzgoji, bojda izjemno pripomore k vzgojenosti populacije…

 

Najprej – osebno ločujem med občo »vzgojo« in razumsko, človeško vzgojo!

Cilj prve je iz janezka narediti janeza, iz micice micko, potemtakem sin postane drugi ata, hči pa druga mat…

Takšna »vzgoja« je, upoštevaje miselne nezmožnosti nagonskih bitij, edina možna izvedba nekakšnega reproduciranja, fotokopiranja, znotraj katerega otroci prevzemajo "vrednote" svojih staršev, ki so, v mnogočem, enake »vrednotam« širše družbe, kajti – ne moreš biti del črede, v kolikor nisi čreden…

Pri takšni »vzgoji« so problematična vsa vprašanja, kajti tam, kjer ne razlikujejo med pravilnim, moralnim, ter nepravilnim, nemoralnim, tam, kjer na temelju lastnega ravnanja in doživljanja ugotavljajo pravilnost sveta, tam drugače kot tako, robotsko, naštancano, tudi ne gre, obenem pa – kako boš upošteval določene »vzgojne« nasvete, ko pa tisti, ki te učijo-pravilnega, sami lastna učenja kršijo?!

 

Potemtakem je cilj takšne »vzgoje« popolnoma enak cilju »vzgoje«, katero je moč srečati kjerkoli v naravi: mladiče naučiti tega, kar in kakor vesta starša, obenem pa upati, da bodo mladiči vsaj toliko uspeli doseči v svojih živetjih, kolikor sta dosegla njihova učitelja…

 

Hm, pa govorijo o tem, kako so Japonci in Kitajci uspešni v robotiki…

 

Dejanska vzgoja je tisti proces, v katerem skušaš otroka sicer naučiti ločevati med dejanskim pravilnim in nepravilnim, ga usmeriti v pravilna izkazovanja, in v odklanjanja nepravilnih, obenem pa ga skušaš oblikovati v – suvereno osebnost, v bitje, ki bo na temelju lastne presoje nekih konkretnosti oblikovalo stališča, nasploh odnos, do vsega, in tudi do vrednot, ali zgolj »vrednot«. In samo takšna vzgoja do dejanske vzgojenosti vodi, do tega, da se kasneje oseba zaveda ne samo pravilnosti, pač pa za sobivanje tudi nujne potrebnosti lastnega izkazovanja! Vse ostalo pa je zgolj »pridnost«, »moralnost«, »poštenost«… ki traja samo toliko časa, dokler sta prepoved in kazen učinkoviti…

 

Če hočem iz janezka narediti janeza, ne morem permisivno vzgajat, ne morem otroku prepuščat odločitve o tem, ali bo postal vzoren-janez, celo vzoren-slovenc ali ne, to, preprosto, MORA postati!

Če hočem iz janezka narediti suvereno osebnost, potem pa MORAM vzgojo kombinirati, in sicer tako, da v njej obstaja tako prepoved (tudi, po potrebi, kazen), kakor tudi dovoljenje, celo vzpodbujanje samoiniciativnosti, lastnega mnenja, lastnih ravnanj… v kolikor so le-ta v pravilno usmerjena, seveda.

 

Permisivna ali dovoljujoča vzgoja temelji na otrokovi pobudi, in, posledično, na starševskem prilagajanju tem pobudam. To je nekako tako, kot bi v šoli učenci učili učitelje, in bi le-ti posegali samo takrat v besedo, ko bi uk napak potekal, potemtakem malodane vedno, kajti…

 

Veš, je težava, pa ne ena sama, a kljub temu – leta resda ne zagotavljajo povečevanja možganskih zmožnosti, zagotavljajo pa določene izkušnje, pridobljene skozi živetje, pa bi malo čudno delovalo, ko bi nek lastovičji golič odraslo ptico učil o tem, kako je potrebno leteti, z drugimi besedami: starši so tisti, ki naj bi prvenstveno vzgajali… čeprav je res, da bi sočasno morali tudi biti zmožni učiti-se-od-otrok…

 

Otrok, v svojem odraščanju, niti svoje neposredne živetvene okolice ne pozna, kaj šele širše, družbe kot take. Niti slučajno ne more vedeti kaj vse se v tej družbi dogaja, kaj vse ga lahko, posledično, doleti, kako bi šele vedel o tem, kako naj v določenih primerih reagira?! Obenem marsikaj, kar se kot pravilno kaže, ni prav, denimo NI prav nekakšna (hvala bogu neobstoječa) absolutna svoboda, ni prav, da smem početi tisto, kar mi prija, v kolikor gre to početje neposredno na račun, v škodo drugih, pa – ker mu ni moč dopovedati, da ni vse tisto, kar mu je v veselje, tudi pravilno in dopustno, mu je treba najprej »razširiti obzorje«, da bo vsaj neke osnovne informacije o prav in ne-prav prejel. In pri takšnem uku ni demokracije, so zgolj zapovedi, prepovedi in dovoljenja ter predvsem – POJASNJEVANJA!

 

Kjer otrok sme početi kar mu prija, in to marsikje sme, v stilu tistega ga-bo-že-minilo, tam dejansko ni moč govoriti o permisivni vzgoji, pač pa izključno o nevzgojenosti roditeljev, posledično tudi otroka!

 

Zapoved, prepoved, tudi kazen, niso prav nič slabega, v kolikor: otroku dopoveš, zaradi česa je potrebna; se otrok zaveda lastnega napačnega ravnanja; v kolikor ne prekoračuje svojega osnovnega namena ( = vzgoja), pa se ne izkaže kot neko maltretiranje, neko vsiljevanje starševske nadvlade; v kolikor s pomočjo vseh prizadevanj dejansko oblikuješ, oziroma pomagaš pri oblikovanju, neko suvereno bitje, temelječe na etičnih zapovedih!

Bog pomagaj, tudi meni neposredno marsikaj ne prija, bi, morda, raje drugače, vendar – če živiš v neki skupnosti, potem se moraš v prvi vrsti zavedati tega, da v tej skupnosti nisi sam…

 

Da, nepravilni sta tako ne-dovoljujoča kot tudi dovoljujoča »vzgoja«, kadar se izvajata striktno na podlagi dovolim ali ne-dovolim, dočim sleherna vzgoja, brez navednic, seveda, predstavlja kombinacijo, nekakšen seštevek, tako tistega pod-nujno, kakor tudi tistega po-tvoji-presoji-oziroma-odločitvi, v odvisnosti od okoliščin, v odvisnosti od konkretno izkazovanega, kakopak.

 

Bentiš, od odraslih janezov in mick ni moč pričakovati neke zrelosti in odgovornosti, boš pa to, pri svoji »permisivni vzgoji« našel pri nekaj let starem otroku?!